Krog nad Planino

Še en lep dan je bil pred menoj. Zjutraj sem še nekoliko polomljen od prejšnjega dne začudeno strmel v prazno zračnico kolesa. Ob kolebanju ali naj jo zamenjam takoj ali preizkusim s polnjenjem, sem se odločil za slednje. Odpeljal sem do Planine, se vzpel do Lohače, nadaljeval z vožnjo po znani dolini pod vasjo Strmca, skozi vasi Studeno, Belsko in Gorenje. 

Cvetoči pogled v smeri Nanosa

Vse do odlične makadamske ceste, ki se je zložno vzpenjala skozi gozdove proti Svetemu Lovrencu. Zračnica je držala, juhej. Med razmišljanjem o tem, kdo mi jo je ponoči spustil, sem okoli Župnega vrha in pod Srebrnim gričem prispel pod moj prvi današnji cilj. Vzpon mi je bil znan, po kamnitem kolovozu sem nadaljeval večinoma peš, prislonil kolo ob vogal cerkvice, odšel do klopce ljubezni. 

Gorenje

Tudi ta je postavljena na razgledišču, užival sem v razgledu, nič nisem hitel nazaj navzdol. Tako ali tako sem imel še večino dneva pred seboj. Vzpel sem se še do vrha, ki deli svoje ime s cerkvico, se spustil do makadamske ceste, nadaljeval s kolesarjenjem proti Planinski gori. Ker se cesta občasno cepi, mi je bil zemljevid na telefonu v pomoč. 

Klopca ljubezni

Za smer bi težko vprašal koga, saj je bil danes ta konec samoten. Malo sem se bal, da ne bi za kakšnim od številnih nepreglednih ovinkov zagledal rjavega kosmatinca. Ne dvomim, da se kakšen potika tudi po teh koncih, toda videl ga nisem. Prestrašil sem le dve veliki košuti in nekaj kasneje srno, ki je zbegano tekla po gozdnem pobočju nad menoj. 

Kležni grič

Odvil sem do topniške utrdbe Kležni grič ob nekdanji rapalski meji, začudeno pokukal v porušeno, kakšnih sto metrov dolgo nekdanjo vojašnico. Peljal sem nazaj do ceste, ki me je najprej pripeljala do križišča poti pod Petričevim hribom, potem pa do razgledišča pod Grmado. Našel sem skriti zaklad, se vzpel do vrha hriba, ob vračanju proti razcepu poti ugotovil, da zračnica res spušča. 

Planina

Ni se mi je dalo menjati. Če je zdržala do sedaj … Le napumpal sem jo, peljal do razcepa in navzdol proti Lohači. Vračal sem se do Planine, peljal v smeri Logatca in v kraju Grčarevec zavil do dveh domiselnih geolovskih zakladov, ki sta zahtevala nekaj razmišljanja na sami lokaciji. Tudi ko sem škatlici uspešno odprl, se mi ni še nič mudilo nazaj. 

Križišče poti nad Lohačo

Raje sem užival na soncu, razmišljal, prakticiral dolce far niente. Nisem se hotel vračati ob glavni cesti, že številni motoristi, ki so glasno navirali svoje jeklene konjičke, so me odvračali od tega. Zato sem raje peljal proti zaselku Jakovica in pri Lazah odvil v smeri Planine. Guma se je praznila vedno hitreje. 

Thorovo kladivo Mjölnir

Vendarle sem vztrajal, jo zadnjič napolnil nekaj sto metrov pred parkiriščem, pa vseeno prišel s skoraj prazno do avtodoma. A ni mi bilo žal. Sedaj se mi ni nič mudilo, sedel sem na eno od klopi in se lotil menjave. Lep krog je bil za menoj, popoldan se je zaključil s kosilom, kjer drugje kot v Avia pubu. 

Haasberg