Soriška planina in Črni vrh

MEGLIŠEK, NAD SORIŠKO PLANINO – 7. 4. 2022 – Po mirni noči v Škofja Loki sem se odpeljal v Selško dolino. Pred Dolenjo vasjo sem pri športnem igrišču parkiral in se odpravil na Meglišek. Vršiček, ki žal nima kaj prida razgleda, s svojimi 640 metri ni poseben presežek. Vendar pa je pot nanj, predvsem v zadnjem delu lepa. 

Meglišek

Speljana preko strmega pobočja, polnega borovničevja, je prav dobra za prisluh pomladi, ki prihaja in se oglaša tako raznoliko. In tudi za ogrevanje pred vsemi potmi, ki sem jih imel danes še v mislih. Spustil sem se nazaj do vasi, odpeljal proti Železnikom, kjer sem po postanku v lokalnem Mercatorju hitro nadaljeval v smeri Soriške planine. 

Soriška planina

Zjutraj so bila parkirišča še zasnežena, avtodom sem pustil ob cesti, kjer je plug sneg nekoliko porinil v stran. Po zajtrku sem šel na sneg, da vidim, kakšne so razmere. Smučišče že nekaj časa ne obratuje več, zato sem imel pobočja bolj ali manj zase, mir je bil vse naokoli. Vzpenjal sem se mimo Litostrojske koče, držal sledi predhodnikov, se po južnem snegu vzpel do ceste in ji sledil do nekdanje kasarne. 

Kog, kasarna in JV Slatnik

Nad njo sem prišel na sedlo med Korom in severozahodnim vrhom Slatnika. Spustil sem se navzdol in se skozi lep, sončen dan, skorajda brez oblačka, odpravil na Možica. Tam sem naredil prvi postanek, snel pse, se razgledal, potem pa odpeljal nazaj pod sedlo. Sprva sem sicer mislil smučati skozi gozd. 

Pogled z Možica na Šavnik

Pa me je odvrnil pogled na slabo snežno odejo, bolj ali manj zgolj tistih nekaj centimetrov snega, ki so padli nekaj dni nazaj. Smuka po grabnu proti travnati uravnavi pod Šavnikom je bila, kar se višine snega tiče, solidna. Seveda pa zavoji v povsem razmočenem gnoju niso ravno presežek. Iz grabna sem zavil v gozd, še nekaj umetelnih zavojev med bolj ali manj debelimi veleslalomskimi vratci in že sem bil na ravnem. 

Pogled s Šavnika

Znova sem nalepil pse in se začel vzpenjati. Kmalu sem videl, da bo smuka navzdol po uborni snežni odeji svojevrstna muka, trmast kot sem, pa sem ob upanju na boljše razmere v gozdu, vztrajal. Na vrhu sem užival v soncu, bilo je vroče. Razgledi s tega vršička so seveda prav posebni. Malo sem pogledoval celo proti Kobli, vendar je vsaj tokrat zmagala pamet in odpeljal sem po sledeh pristopa. 

Kobla, Črna prst ...

Po grebenu še ni bilo slabo, držal sem se bolj levo in nič ni škrtalo. Nato sem prestopil na strmi travnik, na prvi pogled lepo zalito pobočje je bila svojevrstna past, zato sem z dolgim zavojem pobegnil nazaj v gozd. Smuka po njem, vse do znane uravnave, pa je bila kot tipanje na slepo po minskem polju. Pri čemer ni bilo vprašanje če, temveč zgolj kdaj. In kako slabo se bo izteklo. 

Vzpon nazaj proti sedlu nad kasarno

No, hiter pogled ob natikanju psov je pokazal, da stanje niti ni tako grozno, kot je kazalo ropotanje. Kar oddahnil sem si. Vzpon je bil v redu, res pa se je ura približevala sredini dneva in bilo je vroče. Zavil sem na Kor, od tam kar s psi spustil do sedla in vzpel na severozahodni (višji) vrh Slatnika. 

SZ vrh Slatnika

Spust navzdol do mulatjere je bila ponovitev izpod Šavnika. Pobočje je bilo videti lepo zalito, toda ob nerodni vožnji z nalepljenimi psi, je včasih pokazalo svoje zobe. Na srečo brez vidnih posledic za cucke ali robnike. Huh, včasih imam več sreče kot pameti. Med vzponom na jugovzhodni vrh Slatnika sem zagledal možakarja s psom, ki se je ravno spuščal. 

Soriška planina, nad njo Lajnar in Dravh, zadaj Ratitovec

Nič ni škrtalo, torej je pobočje, obrnjeno proti severu, v redu. Na vrhu sem malo počil, sedel v travo, spil kar sem še imel, potem pa odpeljal navzdol. In res je šlo do severnega pobočja, po njem z nekaj lepimi zavoji navzdol in nato naokoli pod vrhom do smučišča brez ropotanja. Seveda pa z očmi na pecljih, včasih malo po jajcih in z nekaj sreče. 

JV vrh Slatnika

Odločil sem se za počitek, vožnja po zložni strmini do parkirišča je bila čista muka. Kljub nagibu si se v tej čofti premikal zgolj s porivanjem. Huh. Poklepetal sem z možakarjem, ki sem ga videl pod Slatnikom, dal sušiti opremo in si privoščil pravo smučarsko malico. Kranjsko z gorčico in lepinjo. Da o pivu ne govorimo. 

Slatnik

Z obnovljenimi močmi sem zagrabil stare smuči in se začel vzpenjati na Dravh. Nekje sredi sankaške steze so me zapeljale sledi v gozd. Kasneje so izginile, sam sem se brez težav naprej vzpenjal pod vrh. Ko sem do prehoda iz gošče imel zgolj še malo, pa se mi je dvakrat konkretno udrlo. Ko sem drugič izplezal iz luknje, sem opazil, da mi je odpadel prvi del psa. 

Zgornja Sorica

Brezuspešno sem brskal po luknji, potem pa obupal. Saj končno niti nisem vedel ali sem ga izgubil tam ali že prej. Za tistih nekaj metrov do vrha sem težavo rešil z izolirnim trakom. Ob spustu z najvišje točke je le enkrat zaškrtalo, ker pa sem imel makadamke, me srce ni prav nič zabolelo. Ujel sem nekaj solidnih zavojev, potem pa po razritem in težkem snegu nadaljeval do ravnine. 

Cilj za naslednji dan ...

Spet je sledilo mukotrpno porivanje do parkirišča, menjava opreme in šibal sem proti Lajnarju. Pred menoj sem videl dvoje deklet, ki sta z vzponom začeli preden sem šel na Dravh, se enkrat spustili in sedaj, kot sem videl kasneje, vzpenjali na Slatnik. Šel sem do vrha, nekaj minut užival v razgledu, potem pa previdno odsmučal po vrhnjem delu nad smučiščem. 

Slatnik z Lajnarja

Navzdol sem peljal pod sedežnico, smuka je bila slaba, sneg povsem južen, težak, razrit. Peljal sem, do koder se je dalo brez porivanja, še enkrat nadel pse in se znova vzpel na vrh. Saj sprva nisem vedel ali bi ali ne, toda premamilo me je široko, na prvi pogled lepo zalito pobočje najširšega dela smučišča. In tudi vzpon po sledi teptalca je bil kar v redu. 

Dravh

Smuka navzdol pa … prav nič boljša kot prej, sneg nenormalno težak, naporen, počasen. Po celem dnevu preganjanja po kucljih tu okoli, sva imela vsega zadosti jaz in oprema (beri povsem premočeni cucki). Spet je sledilo mukotrpno porivanje do parkirišča. Kakšna odjuga je, sem videl šele sedaj. 

Razgled z Lajnarja

Parkirišče je bilo na določenih mestih že povsem kopno. Obrisal sem opremo, pripravil vse za premik in odpeljal navzdol. Zavil sem proti Davči in na robu smučišča Cerkno parkiral. Hiter pogled na progo ni bil prav optimističen. Še kolikor toliko zvezna sled snega sredi kopne okolice je bila vse, kar sem videl. 

Drugič na Lajnarju

ČRNI VRH – 8. 4. 2022 – Zjutraj sem se spravil pokonci, pogledal ven, če že kaj dežuje. Na srečo ni, vendar pa je bilo vreme prav žalostno. Težki oblaki so viseli nad zemljo. Hitro sem pozajtrkoval, ugotovil, da so psi še od dneva prej nekoliko mokri. Kaj se more … Stopil sem na sneg in šel navzgor po levi progi. 

Uborna sled snega

Videl sem, da smuka ne bo kaj prida. Poleg krajše prekinitve, kjer teče makadamska cesta, je bila večina strmega pobočja ledena, sredi te velike, trde ploskve pa je glasno tekel navzdol potoček. Še slabše je bilo v nadaljevanju, ko se pobočje poravna. Iskati sem moral prehode med kopninami, včasih je bilo vse skupaj še najbolj podobno slalomu navzgor. 

Pogled na desno progo

Okoli reševalne postaje, kjer sem običajno nadel smuči, je bilo vse kopno. Zapeljal sem navzdol mimo Alpske perle, razmišljal, da bi šel kar nazaj do parkirišča, ko me je vseeno premamilo pobočje ob krožničkih. Smuka ni bila prav slaba, zato sem nadaljeval do Loma. In čeprav snega ni bilo prav veliko, so bili zavoji navzdol več kot odlični. 

Megla

Nekaj centimetrov novega snega na ravno prav trdi podlagi, za menoj je ostajala enakomerna sled. Ko sem naredil zadnji zavoj, ob robu snega, sem videl, da lahko na široko pobočje pod šest sedežnico Lom kar pozabim. Preveč kopno. Ob vzponu po pobočju, po katerem sem prismučal, sem kmalu videl, da lahko pozabim tudi na ponovni spust do Loma. 

Zavoji

En cucek ni nič več držal, drugi je na vrhu prav tako skorajda padel s smuči. Moča prejšnjega in tega dne sta naredili svoje. Malo sem se še poigraval z mislijo, da bi se vzpenjal nazaj peš, a je pamet tokrat prevagala in spustil sem se proti Brdu. Na razcepu sem zavil na levo progo, kjer nisem poznal razmer. 

Konec snega ...

Pa sem imel kar srečo, z izjemo prestopa preko kopne makadamske ceste se je dalo še kar solidno zavijati navzdol. Dosti bo, sem rekel, pospravil premočeno opremo in odpeljal. Pred Železniki sem se ustavil za vzpon do kapelice in točenje vode Suša. Ker je menda zdravilna. Bomo videli. Nato pa peljal proti Škofja Loki in Miljam.

Cerkev Marije device lavretanske in kapelica v Suši