Vodiška planina

Danes sem bil sam. Vsi klici, namigi, vprašanja so ostala brez pravega odgovora. Zatorej sem si v glavi zamislil kolesarski krog, da preizkusim novo čelado in jo predvsem skušam obdržati celo in ne popraskano. Z glavo pod njo seveda. Ob šestih sem v Škofji Loki sedel na kolo, se čudil, saj se je svetloba komaj razlila po Šentflorjanski dolini. 

Selška dolina

Peljal sem mimo šole v kateri sem nekoč gulil klopi, v Selcah zavil navzgor. Med brcanjem proti vasi Topolje sem se dodobra ogrel. Toda kaj, ko sem se med spustom do Nemilj spet ohladil. Parkirišča ob makadamski poti so bila prazna, gobe torej ne rastejo, sem se muzal. Iz Nemilj sem se vzpenjal proti Jamniku, sprva peš, saj so Smart Sam enostavno preozke za gruščnat kolovoz. 

Jamnik in Jelovica

Višje je steza postala boljša, lepo se je peljalo, seveda z obveznimi postanki za iskanje zakladov. Vsak je bil povezan s to ali ono gozdno živaljo. Pod Jamnikom sem moral še do kamnitega srca, zadnja točka te serije, potem pa sem po kratkem postanku na menda najlepšem gorenjskem balkonu (ganku bi lahko tudi rekli) na drugi strani vasi Jamnik spet zagrizel v breg. 

Gank

Malo sem brcal, malo porival, do partizanske tehnike Mete. Prijatelj je tu skril zaklad, ki je terjal obisk. Zanimivo mesto z večplastno zgodovino. Spustil sem se na makadam, nadaljeval po njem v približno pravi smeri. Samote sem bil vesel, saj mi ni bilo treba požirati prahu. Zavil sem na pot, ki proti Vodiški planini pelje iz Dražgoš. 

Meta

Delno kolovoz, delno lepo vozna steza (trail bi rekel prijatelj), sta me mimo mesta, kjer je bil ustanovljen Cankarjev bataljon, pripeljala po strmem spustu na planino. Hitro sem pridobil potrebne podatke, vnesel dobljene koordinate in zazijal. Vse lepo in prav. Lepo razgledišče, kot sem ugotovil nekoliko kasneje. Toda kilometer tja in prav toliko nazaj. Peš. Je bilo kar odveč. 

Vodiška planina

Na Vodiški planini sem znova skočil na kolo, odpeljal po gozdnih cestah do Rovtarice, zavil v smeri Železnikov, požiral prah avtomobilov ob spustu, vse do asfalta. Skozi Rudno in nekdanji železarski kraj sem peljal do Plečnikovega spomenika pod Dolenjo vasjo, v miru in senci spil radler, toliko, da sem se umiril, zdržal še tistih nekaj kilometrov do doma.  

Rovtarica