sreda, 14. avgust 2019

Spet na Tolstem vrhu

Hipna odločitev, grem znova na znano kroženje nad Gozdom. Tja, kjer se gozdovi razredčijo v strme trave. Kjer se meglice prevalijo v dolino zadaj. Kjer spomini nimajo več ovir. Kjer je seveda lepo. Bil sem sam, pustil avto pri svetem Miklavžu, zavil proti Tolstemu vrhu, hodil hitro, prehiteval. 
Sled nekega življenja
Kaj me je priganjalo bi težko rekel. Morebiti neka prvinska želja, tako domača posamezniku. Da bi bil prvi. Saj znano olimpijsko geslo ni več tako aktualno, kot bi si mislil, želel. Razdrapani kolovoz sem pustil za seboj, prišel na travnike, kjer me je pozdravil znani viharnik, zgolj ostanek nekega življenja. 
Puhasti oblački
Kot ni več življenja, ki ga je pred leti, tako mladega, odnesel plaz. Pogledi v dolino, meglice, ki so se vlekle naokoli. Beli puhasti oblački. Grebenska pot. Ki se izteče prav na vrhu. Katerega nova ograda razmejuje travnike z ovcami od nekaj klopi, smerokaza, vpisne knjige. 
Vrh
Razgledi, majhne hiške globoko v dolini, oblačno nebo, prelivanje meglic. Kot bi v kotlu gorelo, igra naravnih sil. Počitek seveda ni bil dolg, kdo bi se hotel preveč shladiti? Zgolj toliko, da sem lažje zadihal, nato pa stopil iz ograde in korakal navzdol. Malo pod vrhom hiter postanek, zapis v čisto novo vpisno knjigo. 
Dim iz kotla
Seveda širok nasmeh na obrazu. In nato nadaljevanje po poti navzdol, v smeri Kriške gore. Toda še prej je bilo nujno stopiti na vršiček, ki si komaj zasluži to ime. Vrata. V nek svoj, tihi, mirni, samotni svet. Tam presenetljiva najdba. Kdo bi si mislil … sedaj je bil šele nasmeh širok. 
Koča
Vpis, nato pa korakanje naprej. Ovce, koča. Nisem se ustavljal. Saj mi družba danes res ni bila blizu. Hotel sem biti čim prej spet sam. Izginil sem v gozdu, redka srečanja, stopal naprej, proti dolini. Ki me je že čakala, vabila. Cerkvica, avtomobil. Baterije so bile spet polne, dan ali dva bodo vsekakor zdržale. Nasmeh.
Gozd

Ni komentarjev:

Objava komentarja