Lubnik

Zgodnje jutro. Nova naloga za naju z Romanom. Postavitev prav posebnega zaklada, povezanega s projektom Neverjetne gore. Saj rada pomagava, sploh, če gre za geolov. In sva šla. Proti že tolikokrat obiskanemu razgledniku nad Škofja Loko. Lubnik. Misli so se kresale, ideje kot sršeni brenčale okoli naju. Kje, kam, kako. 

Travniki, visoko nad megleno dolino

Komaj sva opazila travnike v strmini, domačije, ki so še spale, megle, ki so vztrajale v dolinah globoko spodaj. In seveda sonce, ki se je komaj prebudilo, s svojimi prvimi žarki nežno božalo senožeti na drugi strani. Med tem, ko sva midva že iskala točke, ki so bile določene naprej. Peljale so naju prav, z nekaj pomoči čez krajšo steno vse do odprtin v zemlji, leve in desne. 

Vhod v Had

Kraški jami pod vrhom, naravni znamenitosti, sta se nama zdeli pravšnji. Toda kaj, ko sva kmalu videla, da so domačini za vstop v zanimivi Kevdrc postavili svoje zahteve. Nedosegljive običajnim družinskim obiskovalcem. Zato sva le pokukala v začetek tega nestvarnega Hada, tam, kjer bi ga sploh ne pričakoval. Pogledala še v kratki levi del, toliko, da sva se ohladila. 

Had ali nebesa?

Preden sva preko stene zlezla znova na pot. Ki naju je sedaj dvigala proti najvišji točki. Prva jutranja srečanja, pozdravi. Postanek pri kapelici tik pod vrhom za prav posebno molitev. Zadovoljna sva nadaljevala zgolj še nekaj metrov do najvišje točke. Kjer stoji odprta koča, od koder se vidi blizu in daleč. In kjer prijazni oskrbnik ve, kako postreči zgodnje goste. 

Roman

Preden se vrnejo navzdol, po bolj ali manj znanih poteh. Do svojih štirikolesnikov, ki jih popeljejo v vsakdan. Tako, kot sva se midva vračala proti izhodišču, tudi naju je čakala neizbežna usoda, odhod proti krajem pod meglenim pokrovom, tako daleč od jutranjih žarkov, tako daleč od tistega, kar si človekova duša dejansko želi. Toda saj se je dan šele dobro začel …

Na ovinku