Gradišče

Želja. Ki je tlela že dolgo, pa nikoli ni prišla do uresničitve. Na Veliko planino iz doline, mimo cerkvic Sv. Primoža in malo višje ležečega Sv. Petra. Je zmanjkalo običajno volje, časa ali je bil kakšen drugi razlog, je težko reči. Toda vedno sem se zapeljal višje, kratek sprehod me je popeljal do pašnikov in značilnih bajt teh koncev. 

Sveti Primož

Tokrat ne. Po mirni noči v Kamniški Bistrici sem se zapeljal do Stahovice, parkiral pri Kalcitu in se kar hitro odpravil na pot. Čeprav je bila ura komaj pol šestih, še zdaleč nisem bil med prvimi. Pa vendarle pri cerkvicah gneče ni bilo, le nekaj jutranjih ptičev, kakršen sem bil danes tudi sam. 

Bajta

Že so se mi odpirali prvi pogledi, ko sem korakal višje, v gozd. Na mestu nekdanje Mickine bajte sem najprej spoštljivo počil na klopi, prebral zanimiv opis o pristopih smučarjev in nato zavil levo. Prečil sem pobočja po poti modrega moža. Kdo je to bil nisem izvedel, vsekakor pa je ubral pametno prečko, saj je druga pot, kot sem videl ob vračanju, bolj gor in dol. 

Velika planina

Hoje skozi gozd ni bilo malo, toda bile ja samotna in prijetna. Po dveh urah od prvega koraka se je gozd razredčil, stopil sem na cvetoče travnike, hodil naprej mimo Male planine proti njeni večji sestri in najvišjem Gradišču. Kratek postanek, pritisk žiga v knjižico, obujanje spominov na pohod pred slabim letom dni. 

Gradišče

Nato pa spust na drugo stran, moral sem poiskati podatke za najdbo novega zaklada. Mimo Zelenega roba sem se ob nabiranju rož za čajno mešanico spustil skorajda do zgornje postaje nihalke, tam obrnil in znova sopihal v breg. Utrujenost se mi je že malo poznala, prav zadovoljen sem bil, ko sem se končno mimo Gradišča prevalil navzdol. 

Pooblačilo se je ...

Na drugi strani sem nadaljeval do želene škatlice in se po sedaj že znani poti spuščal v smeri izhodišča. Še nekaj rož je pristalo v moji malhi, nato pa sem izginil v gozdu, korakal proti dolini, zavijal sem in tja, višine je bilo vedno manj. Sedaj so bila srečanja pogostejša, še posebej na božjepotni cesti pod obema svetnikoma. Miru je bilo vedno manj, toda nič zato, danes sem ga užil že zadosti.

Na mestu Mickine bajte