Pet v vrsto

Pet v vrsto. Igrica, v kateri se lahko spopadeš na listu papirja. Ali pa vse skupaj zastaviš dosti bolj velikopotezno. In igralno polje narišeš na nekaj kilometrih razgibanih vršičkov nad Soriško planino. Prav takšno igro sem sklenil odigrati danes, na lep sončen dan. In to seveda kar v živo, ne tako, kot je danes moderno, virtualno. 

Sončen dan

Med tem, ko so se dekleta predala udobju drdranja žičniških naprav, sem sam stopil mimo, navzgor, tja pod Slatnik. Znana smer, prvi pozdrav, kmalu je bil hrup in vrisk daleč za menoj. Mimo ostankov kasarne sem se prevalil na drugo stran, stopal proti Možicu. Prvi križec. Na vrhu prijeten klepet z dvema, ki sta prišla za menoj, nato pa spust navzdol, po pršičastem celcu skozi gozd. 

Pogled z Možica

Spet mi je šla po glavi tista znana včasih smučam hit, včasih pa počas. Na travnikih pod Šavnikom sem si nadel pse in se skozi gozd in sončno pobočje vzpel na vrh. Drugi križec. Trije krpljarji, ki so prišli za menoj, so pred sapico, ki je vlekla čez vrh, kmalu pobegnili nazaj v gozd. 

Bohinjsko jezero je danes nekam puhasto

Sam sem raje užival v razgledu, nato pa ob grebenu zapeljal navzdol. Takoj ko je bilo možno sem preskočil na tisti del strmega pobočja, ki je bilo še nedotaknjeno. Sneg je vpijal sončno toploto, zavoji so si sledili eden za drugim, čisti smučarski užitek. Skozi gozd, še nekaj lepih zavojev pod njim, nato pa znova v breg, do sedla pod Slatnikom. 

Spust s Šavnika

Kateri kucelj si zasluži nositi to ime se nisem spraševal, o tem naj se kregajo kartografi. Vzpel sem se najprej na prvega, nato po nekaj zanimivih zavojih in skoraj zdrsu v kotanjo še na drugega. Tretji križec. Nanj so kar prihajali, s strani, v katero sem malo kasneje odpeljal. 

Slatnik

Omemba moje poti je vodjo skupine tako navdušila, da je ostalim namignil … glejte, to je pravi turni smučar. Trdo, spihano pobočje, sedlo pod Lajnarjem, nanj pa kar peš. Saj se mi psov ni dalo več lepiti na smuči. Četrti križec. Spust pod Dravh, bolj ali manj po progi, saj drugje ni šlo. 

Dravh

In nato nanj. Trdo, a s srenači brez težav. Peti križec. Uspelo mi je. Vseh pet je bilo v vrsti. Zmaga? Kje pa, saj zgodbe ni bilo konec. Čakal me je še spust. Lovil sem krpe nezvoženega pršiča, nižje doli skozi gozd prečkal na sankaško progo in se spustil do našega doma. Toda šele potem, ko sem za zaključek naredil še nekaj lepih zavojev v puhcu. Juhej.

Avtoportret velikana