Nočni vrh

Sobota je bila delovna, nedelja pa je dan, ki si ga moraš vzeti zase. Dopoldanski nesmuški užitki na Dolenjskem, kjer je poprh sicer pregrešno lep, za kakšno smuko pa ga je daleč premalo, so mi zgolj budili željo, da bi naredil vsaj kakšen zavoj. Kam se bo usmeril nos štirikolesnega veterana, je odločil Roman, sam se nisem upiral, saj me je še vedno grizlo, če je bila moja napoved izpred tedna dni o zgrešeni politiki žičničarjev pravilna. 

Sneg je!

Ko sva stopila na rob smučišča, se nama je odvalil manjši plaz s srca. Snega je bilo videti dovolj. Topovi so bruhali in skušali očitno nadoknaditi tisto, kar je odjuga pobrala. Vzpon do zgornje postaje sedežnice je tako minil v sopihajočem izogibanju ledenemu pršcu, višje gori pa precej bolj uživaškemu stopanju pod nebesnim svodom vse do vrha. 

Top

Ali je to prvi kucelj ali drugi, kjer je vpisna knjiga, bi zanesljivo vedel povedati kakšen poznavalec. Naju to akademsko vprašanje ni zanimalo. Naredila sva fotografijo, se tako shranila za prihodnje oglede, mogoče celo rodove. Nato pa nekaj metrov pod vrhom stopila na smuči, prečila na pobočja nad smučiščem in se tam prepustila uživaškemu zavijanju. 

Čudni pršec

Nekaj centimetrov svežega pršiča na dobri podlagi je bila prava garancija za to. A le do vrha žičnice. Kajti nižje doli sta bili dve možnosti. Bodisi rodeo ob topovih čez mešano podlago ali pa umik v varno razdaljo, kjer je sneg konkretno pobralo. Smuči so nesle desno, nekaj časa je šlo dobro, nato pa se je že lahko slišalo tisto srce parajoče drgnjenje kamenja ob bistveno bolj mehko podlago na smučeh. 

Na vrhu

Hitro sva se rešila na zametene poljane, spodaj nad cesto še enkrat podrgnila vse trde mine, ki jih sneg še niti približno ni povsem zasul. Nato pa se potolažila ob zavojih do konca. Zaključek je bil seveda takšen, kot se spodobi. Domače varjeno kraft pivo. Na zdravje!

Domače je, domače ...