Kriška

Dan je bil kot nalašč za sprehod. Pogledala sva v oblačno nebo, dvignila oslinjeni palec v zrak in tako preverila vetrove, zamežikala proti oblakom, ki so jasno dali vedeti, da sonca ne bodo tako zlahka spustili na vpogled. Nato pa naredila prvi korak, kot že tolikokrat, stopila na pot. 

Pogled v oblačno nebo

Nekoč smo jo pogosto ubirali, budili so se mi spomini na enega od takšnih pohodov, štorijo, povezano z njim. Že sva se čez senožet ozrla na Sv. Miklavža in se nasmehnila ob hišah, stisnjenih na kup. Sveta tu ni veliko, vsako ped zemlje je bilo treba dvakrat obrniti, preden so jo takrat, ko je bila še res nekaj vredna, namenili za to ali ono. 

Gojzd

Le kje so pisatelji, ki bi popisali današnje ljudi, odnose med njimi? Umetniki besede, slikarji podobe, zapisovalci današnjega dne za prihodnje rodove? Višje kot sva bila, bolj je bilo jasno, da sonca danes ne bo. Drseča podlaga je zahtevala previdnost, padec ne bi bil prijeten. Srečevala sva prijazne ljudi, odzdravljala prav tako. 

Meglena klop

Vse do zgornjega travnika, kjer sva se potopila v meglo. Od spodaj navzgor, res nenavadno. Klop je samevala, koča je bila topla zgolj znotraj. Postala sva pri žičnici, nato pa stopila znova navzdol. Za pomoč sta mi bili palici, bolj rogovili. Eno sem si izposodil pri ograji okoli planinskega doma, drugo potegnil iz kupa podobnih. 

Spust v belino

Maja je imela kar pravi, kupljeni. Bolj zanesljivo. Pa še posmehnil se ji ni kdo tako, kot morebiti meni. Padel pa le še nisem, sem si mrmral v brk. Stopala sva mimo znaka nekih zaljubljencev, se spraševala, kaj je sedaj s to ljubeznijo. Nad vasjo zrla v oblake. Bili so spodaj, zgoraj, midva pa vmes. 

Ljubezen še tli?

Steza je postala kamnit kolovoz, ki pelje do hišk, pripetih pod gozd. Še nekaj korakov in sva bila nazaj, pri avtomobilu. Tam, kjer sva ta najin sprehod začela. Pogledal sem nazaj, premeril oblake in si zgolj sam pri sebi priznal, seveda z nasmehom, da je bilo to danes še vse kaj več.

Zgoraj in spodaj