Petelin

Petelin. Lepo slovensko ime, prav nenavadno ga je videti na zemljevidu sredi dežele, kjer se sedaj govori drugače. Ali tisti, ki so pozabili sploh vedo, kaj pomeni? Verjetno ne. In saj sploh. Ali so imena pomembna? Ali zgolj doživetje hriba, vzpon, težje dihanje, zadovoljstvo vrha, pogledi. Nisem vedel. Zato sem se sklenil prepričati. 

Molilne zastavice

S kolesom od baznega tabora, znova pri Baškem jezeru. Mimo Ledenice, malo po svoje do gozdne ceste, od odcepa steze pa peš, počasi naprej, vse do vrha. Saj ni bilo visoko, ne naporno, pa tudi zaiti ni bilo kaj. Danes v času elektronskih pripomočkov zgolj slediš piki na ekranu, kar preveč je vse enostavno, pridih pustolovščine je zgolj zabrisan spomin. Se časi papirja še kdaj vrnejo? 

Dolina Drave

Kot bi mignil sem stal na vrhu pečine, obdan z borovci, gledal daleč. Tja, kamor bo še treba, tja, kjer sem nekoč že bil. In si ob tem odgovoril na postavljeno vprašanje. Saj ne, da bi bilo posebej važno. Pa se mi je vseeno dobro zdelo, ko sem gledal domače ime na tablici na vrhu. 

Vrh lepega imena

Ura me je danes priganjala, na takšnem mestu to ni ravno lepo, toda drugače ne gre. Spustil sem se po poti navzdol, zagrabil kolo za roge in se odpeljal v smeri doline. Malo sem iskal prehode, malo lomastil, na koncu pristal ob podhodu pod avtocesto. Kot prehod v drug svet, futurističen arhitekturni presežek. 

Pogled med drevjem

Sem še vedno razmišljal, ko sem na obdravski poti že menjal zračnico. Se nasmehnil presenečenemu ribiču, ki mu kar ni bilo jasno, od kje sem se vzel in zakaj že obračam. Toda rekel ni nič. Zato sem bil tudi sam tiho, se smejal v brk. 

Prehod

In že priganjal dvokolo navzgor v breg, na drugi strani nato seveda znova navzdol. Kajti čas se je iztekal, vedel sem, da bova morala kmalu oditi. Toda pred tem je bilo treba posedeti na plaži, skočiti v vodo, užiti zadnje trenutke ob Baškem jezeru. In si ob tem obljubiti skorajšnje snidenje.

Baško jezero