Sljeme

Sljeme je nenavaden hrib. Najvišji vrh Medvednice dejansko raste iz mesta. Tako si še trenutek prej sredi uličnega vrveža, naslednjega pa že uživaš v samoti gozdnih poti. Teh je veliko, do najvišje točke jo ubirajo s te in one smeri. Kdo jih je uhodil, včasih pove njeno ime, drugič lahko zgolj ugibaš. 

Vzhod

Midva sva se potem, ko sva štirikolesnik prislonila na najbolj primerno parkirišče, navzgor napotila po tisti, ki ima visoko številko 52 in bolj zveneče ime steza HPD. Hrvaškega planinskega društva. Potem ko je sonce zardelo nad obzorjem tam na vzhodu, sva se mimo jutranje zaspanega gostišča napotila čez brano. 

Križ

Malo po svoje sva se vzpela do poti in ji nato bolj ali manj verno sledila. Megleno kotlino sva pustila za seboj, vzpon je bil takšen, da nama ni bilo nič prevroče. Pri križu ob poti nisva pustila svojih molitev, raje sva jih posvetila duhu gozda, ki je nežno šepetal okoli naju. Na obronku se je odpiral pogled na vrh, kovinska špica je z njega prebadala nebo.

Sence

Iskanje naju je pripeljalo do mesta, kjer so nekoč meščani lažje zadihali, upajoč, da bodo bolezenske tegobe ostale nekje daleč za njimi. Danes je to poligon nespametnih iger, ki nekaterim dajejo občutek vrednosti. Midva tega nisva potrebovala. Poigrala sva se z nerazpočeno kroglico, nato pa stopala naprej, proti vrhu. 

Sanatorij

Pa sva pred njim zaokrožila še naokoli, malo po svoje, malo pa tako, kot je prav. Koči Runolist in Puntijarka sta bili kmalu za nama. Z njima pa tudi nekaj prijetnih srečanj. Ko nama je glava sivih las navrgla kup prijaznih misli. Da je bilo kar težko pobegniti naprej. Toda kaj, ko so bile najine noge nekoliko mlajše, korak bolj prožen. 

Sveta Mater Božja Sljemenska

Po slemenu, kot se imenu vrha pritiče, sva jo ubirala proti najvišji točki, vmes na kratko postala pri cerkvici iz skrila, sveti Materi Božji Sljemenski je posvečena. Pri stolpu nisva zdržala dolgo. Le za fotografijo, nič več. Nato pa sva se na drugi strani že spuščala navzdol. 

Megleno morje

Po smučišču, pa naokoli mimo nekdanjega rudnika do kapelice Sv. Jakoba. Za še en hiter postanek. Nato pa preskok na pot številka 50, ta naju je peljala navzdol, nazaj proti mestu, hišam, cestam, gneči in številnim lučkam adventnega časa.

Sv. Jakob