Visoki sončni pogled

So sanje. Takšne, ki jih dolgo pestuješ, nosiš v sebi, razmišljaš o njih. In vedno upaš, da bo prav jutri tisti dan, ko se uresničijo. Nekako tako je z Visokimi Turami. Srečanja z njimi so vedno odpirala zgolj nove poti, nove želje, upanje, da nekoč pride tisti dan ... 

Jutranji pogled

Ko se je tako želeni cilj pokazal na dosegu rok, sem se ustrašil. Da se bom tik pred zdajci zbudil, prav takrat, ko bodo sanje najbolj sladke. Je vredno tvegati? Odgovor ni bil potreben. Nisem bil sam, z menoj sta bila prijatelja. Ki sta mi podala roko. Takrat, ko sem jo najbolj potreboval. 

Dan se prebuja

Malo za zimsko zaporo, prav na ovinku, smo vedeli, da je jutro tukaj. Pustolovščina se je začela. Ozka sled snega, pri kočah so še vsi spali, svetilke so risale sence. Parkirišče, kjer smo se ustavili pred leti, je bilo še globoko zasneženo, Alter Pocher, neke daljne sanje o bogastvu, zlata mrzlica. Ki smo ji za trenutek podlegli. 

Pod prvo prelomnico

Že smo bili višje, pot je vijugala sem in tja, dokler je nismo zapustili in šli po pobočju naravnost navzgor. Strmina je bila večja, trda podlaga, srenači so grabili včasih bolje, včasih slabše. Čas je mineval, štrikali smo sem in tja, ostal sem zadaj, prijatelja sta bila že višje, izginila čez rob, me počakala nad prelomnico. 

Cilj

Malica se je prilegla, počitek še bolj. Izpostavljenosti ni bilo več, pazljivost pa je vedno na mestu. Ker mi je v prečenju preveč drselo, sem se odločil za svojo pot. Vzpon na greben me je pripeljal na letno pot. Sledil sem ji navzgor, do nove prelomnice. Gledal sem pike pred seboj, zaupal smučini predhodnikov, tja čez ledeniški plato. 

Navzgor

Nad menoj je bila jasnina, sonce je grelo, minus na temperaturni skali, meni pa vroče. Skala s kočo je bila pred menoj, imel sem občutek, da bi jo zlahka prijel z roko. Toda kljub številnim korakom, še več globokim vdihom, se mi je zdelo, da skoraj ni bližja. Utrujenost in redek zrak sta naredila svoje. 

Po poletni poti

Štel sem korake, počitki so bili pogosti, nekaj globokih vdihov, nato sem znova začel šteti. Končno sem bil pod strmino, začela se je prečka, vzpon. Moj cilj je bila lesena palica, zimska markacija, nato ovinek, križišče poti, po kateri sta šla prijatelja. Zavil sem okoli vogala, koča je bila nad menoj, ljudje so sedeli pred njo. 

Ledeniški plato

Tako blizu, pa tako daleč. Ustavljal sem se, dihal, ustavljal, dihal. Zdelo se mi je, da korakov skoraj ni. Dokler nisem razločil potez, videl širokega nasmeha, moj obraz v ogledalu. Sedel sem na klop, pod mojo težo se je pogreznila v sneg. Nič zato. Visoki beli vrhovi, ledeniški platoji pred njimi. 

Pogled izpod koče

Nad nami pa modro nebo, sonce, čudovit dan. Vsi dvomi in strahovi so ostali nekje daleč spodaj, odvrgel sem jih ob pot. V rokah je bilo pivo, pogled na tiste, ki so šele prihajali. Sedaj smo bili mi tisti, katerim se je smejalo. Kar počivali bi, nikamor se nam ni mudilo. 

Zittelhaus in observatorij

Dokler se niso tam nekje za kočo začeli nabirati oblaki, se potegnili čeznjo in nakazali, da sonca kmalu ne bo več. Se nam je kar prav zdelo. Naredili smo še sliko pred oznako koče in višine, prijazna mladenka nam je, samo za sliko seveda, v roke potisnila še pivo. 

Prijatelja

Nato smo že naredili prve zavoje pod kočo, prečili nad ledenik in po njem zavijali navzdol. Seveda zmerno, to le ni bila tura, kjer bi divjal. Pa še noge smo čutili, seveda. Peljali smo tam, kjer smo ubirali pot navzgor, ujeli možaka, ki nas je pozdravil pri malici. In ga prehiteli, peljali po strmini, sneg je bil odličen, zavoji prav tako. 

Pred spustom

Nad Alter Pocherjem smo prišli do ceste, lovili bližnjice, dokler jih je še kaj bilo. In nato pod zasneženim parkiriščem zavili vsak malo po svoje. Sam sem šel kar tam, kjer smo zjutraj korakali navzgor. In je bilo kar prav. Zavoji so se iztekli na ovinku, pri štirikolesniku, kjer smo bili znova skupaj, zadovoljni, veseli, lep dan je bil. 

Smuka proti dolini

(Ovinek nad mostovžem v Kleine Fleißtalu – Hoher Sonnblick)