Ovčji vrh

Vedno je dobro poskusiti kaj novega. Tako je nenadna spodbuda z zaslona dala namig in usklajena odločitev je bila hitra. Jutranja vožnja k sosedom, nekaj adrenalinskih poskusov na poledeneli cesti in nato slovo od jeklenega konjička tam, kjer je najbolj prav. 

Omreženi vrh

Cesta proti Celovški koči je bila poteptana, pravo smučišče. Sledili smo ji z nekaj malega preskoki med ovinki, seveda kot običajno z nekaj dvoma o tem ali se je splačalo. Kdo bi vedel, tudi mi si nismo prav dolgo belili glave s tem. 

Mačenska planina

Očaki so privabljali poglede, zora jim je barvala vrhove. S te strani jih nismo gledali prav pogosto, opazovali smo sledi, kovali načrte. Samotna kapelica v tem kar je bilo nekoč živo, je opominjala na tek časa. In to, da minevanje ni vedno za vse slabo. 

Iz sence proti soncu

Svet se je odprl, naš vrh je bil blizu, tako zelo na dosegu roke. Do koče nismo hodili, tako zgodaj je še spala. Tudi planina pod nami, zbudila jo bo šele pomlad. Pod pobočji našega vrha smo se vzpeli na reber in po njej štrikali proti vrhu. Sem in tja, previdno seveda, vedno višje. 

Ovčji vrh

Nekaj korakov sem zaostal, lovljenje trenutkov je bilo dober izgovor. Pa saj ni bilo, da bi hitel. Se je le preveč pogledov odpiralo vse naokoli. Na poti sami. In tam od križa, tega rednega dodatka vedno več vrhov. Kjer smo ponovili znani ritual, nam tako znan. 

Tam daleč so sanje

Zapisovanje edinstvenega trenutka v digitalne znake, pokušina nekih precej bolj analognih zvarkov, smeh in dobra volja. Ki ne smeta nikoli manjkati. In nato zavoji, iskanje svoje smeri, nezvožene strmine. Kjer smo se podpisali z enakomernim vzorcem. 

Pobočja nad planino

Naredili še nekaj zavojev nad planino, nato pa sledili cesti, pokukali na plazove pod Stolom in pozdravljali tiste, ki jim zgodnje vstajanje dela težave. Je že prav tako. Drugače bi bila le prevelika gneča tam, kjer najraje čutiš mir, nasmeh prijatelja, kjer ti vedno, na čisto svoj način, tišina šepeta.

Lepi zavoji