Prvi

Noč ni bila ravno mirna. Ko me je prezgodnje jutro zbudilo, so me čudne skrbi obdale kot moreč oklep. Nepotrebne, brez smisla. Kot po navadi, seveda. Res sem bil vesel, ko je presevanje svetlobe skozi okna naznanilo nov dan. Razblinilo je strahove, povabilo na pot. 

Skuštran

Priprave so bile kratke, smer jasna, cilj ravno tako. Prvi koraki po svežem snegu, vlekel sem svojo smučino, globoko zadihal. Vprašanje o namenih predhodnika se je razjasnilo, danes ne bova delila poti. Nekaj telovadbe čez nagnjene veje in obvoz mimo padle smreke, nato je šlo brez težav. 

Prehod

Prestopil sem potok pod slapom čez varljivi sneženi mostič in se vzpenjal tam, kjer sem vedel, da je prav. Višje gori sledi ni bilo več, poslušal sem občutek. Prečkal sem poti, se vzpenjal po gozdu, iskal in našel. Megla je ostala nižje, sončni žarki so božali obline bregov. Iskrenje. 

Izginevanje

Okoli mene tišina, najlepši zvok. Samota je počistila vso navlako v možganih. Zajec je pustil sled v novem snegu, poleg njegovega sem dodal svoj podpis. Zadnja zavoja na položni cesti. Smučišče pod vrhom je mirovalo, poteptana proga olajšala vzpon. Še zadnja strmina in stal sem ob znamenju treh dežel. 

Igra

Kot vedno sem odšel poiskat sonce na domačo stran. Sedel sem na klop, se naslonil na topel les, zaprl oči. Dih se je umiril, pošiljal sem pozdrave. V megleno dolino, vse sončne. Se nato vrnil na vrh in tam pripravil za spust. Pomahal sem znanima smučarkama, nato pa vlekel vijuge po nedotaknjenem pobočju. 

Sled

Pršič. Užitek se je kot vedno prehitro zaključil. Spust naprej navzdol, iskanje poti vzpona, danes sem sledil smeri vzpona. Moji poti sta sledila naslednika, nista me opazila, ko sem privijugal skozi redki gozd. 

Dobrač

Še zadnje pobočje, slap, most je še vedno držal. Veje so se otresale svojega bremena in se mi umikale. Smučišče. Vrnitev. Konec? Kje pa, kvečjemu nov začetek … 

Meglena

(Sovče – Tromeja)