Nepričakovana pustolovščina

Po nekaj korakih ob smučišču, s pogledom na vasico Sovče, sem stopil čez mejo. Gozd me je objel in skril medse. Na žici nad drevjem ni bingljal še nihče, tišino je motilo zgolj enakomerno drsenje smuči. Pod pregrado sem sledil smučini, bila je utrjena, dvigoval sem se višje. 

Sovče pod oblaki

Predhodnik mi je ušel, naslednik me še ni ujel. Mir je kot lovilec ujel misli, ki so se pletle v glavi. Premlevanje podatkov, bujenje spominov, vse se je zmešalo v klopčič, le težko bi ga razvozlal. Na velikih štorih so čepele bele kučme, za starcem je umiralo upanje. Potok je bilo možno bolj čutiti kot videti. 

Podklošter in Dobrač nad njim

Pred ovinkom je na pot posijalo sonce, posamezni žarki so božali. Sledil sem zavojem, kot je kazala pot, zakaj bi ubiral bližnjice? Toplota dneva je bila tista, ki je smrekam otresala težko breme. Pršelo je, tisoče drobnih kristalov je lovilo svetlobo. 

Dobri obet

Pri smučišču je ropotalo, šumelo, miru ni bilo več. Hitel sem, da bi bil čim prej mimo. Pognal sem se v pobočje, obnavljal staro sled. Smreke so bile tu še vedno posute s sladkorno peno, kot iz pravljice. Na pobočju pod vrhom so se risale sence, lep dan je prinesel nasmeh na ustnice, zadnji koraki, dihanje se je umirilo. 

Pršenje

Postal sem ob znamenju treh dežel, se spustil na domačo stran pogledat, če je čudovita panorama kaj drugačna. Obložena s snegom je delovala mikavno, ne nebu so se preganjale posamezne meglice. Nekaj trenutkov samote, kmalu je znova postalo hrupno. 

Tromeja

Vrnil sem se do vrha, vpijal poglede, nato risal zavito sled v debelo odejo pršiča. Enakomerno se je vlekla za mano, iztekla na pot in ji sledila. Pa ne prav dolgo. Sledi so me zapeljale, sneg je pršel izpod smuči, uživaško sem iskal najlepše prehode skozi redki gozd. 

Pocukrane

Preskočil sem cesto, se prekopicnil, strmina se je povečala, nič zato. Izziv se je bilo odločati. Levo za sledmi ali desno, čez plazovino, bližje domu. Ta bo prava, sem si rekel in se čudil, kako ti ob vožnji čez velike, večje, največje snežene kepe smuči nese po svoje. 

Sled

Po nekaj zavojih sem se znašel tam, kjer sem upal, da se ne bom. Na razcepu dveh grap. Iz desne se je slišala voda, leva je bila napokana. Smuči so za nekaj metrov pristale v rokah, previden spust, nato pa nadaljevanje s skokom čez kopno razpoko. 

Pogled

In po grabnu navzdol, sedaj je že šlo, spomini so se budili, tu sem nekoč že bil. V gozdu sem prečil desno, zadnji zavoji so bili vedno bližje, pustolovščina se je iztekla, trenutki negotovosti so bili pozabljeni, smejal sem se doživetemu, obetal, da še pridem. 

Nepričakovana pustolovščina

(Sovče – Tromeja)