nedelja, 04. avgust 2013

Porezen

Kot bi parna lokomotiva zobate železnice sopihala v breg sem zapuščal sedlo in lovil malce starejšo generacijo. Kdo bi si mislil, da je imela zgolj dva ovinka zavite ceste prednosti. Nič ni kazalo, da jo bom kdaj ujel. 
Jutro na obronku
Noč je umila nebo, sonce pobožalo poletne senožeti. Nad globokimi grabni je tekla meja svetlobe. Tam doli je vse spalo, dan še ni segel pod strma rebra. Zlate trave so nežno valovale. Veter je odnašal vprašanja, svetloba raztopila sence dvoma. Švignil sem naprej, iztegoval roke k nedoločnim sanjam. 
Zlate trave
Visoko nad mano so se stapljale z neskončnostjo. Slepe, brez pravega upanja. Zgolj še eno slepilo. Kdo bi vedel, komu bi verjel? Šarlatanu, ki iz kart razbere vse, kar si želiš vedeti? Kavni usedlini v rahlo okrušeni skodelici? Ne vidi se čez daljni obronek, ne vidi se jutrišnji dan. Zatorej nima smisla gledati, smiselno je zgolj iti. Naprej, s pozdravom, tja, kjer se vidi. 
Strmali
Kmetije na obronkih. Osamljene so pripovedovale. Kričale. Kako bogat je, kdor zna prisluhniti bolečini, solzam, skritim nasmehom, pogledom, življenju in smrti. Daljni rodovi. Zgodbe. Kamnita stavba se je vpletala vanje, obrazi, tuja povelja. Zapisana v zidovih, skoraj pozabljena. 
Konji
Danes je govorica zvenela drugače. Domače, prijazno. Zgolj kot pozdrav, nisem se ustavljal, hitel sem višje. Tja, od koder se vidi najdlje. Skoraj domov. Šotor nad pomnikom preteklosti je odpiral vrata v daljave. Hitre besede, komaj razumljive, so kot rafal streljale pozdrave. 
Opomin   
Nekaj časa sem jim sledil, dva nasmeha sta se zlila v prešeren smeh. Veselje nad bivanjem, obračanje, vedno novi razgledi so bili pred nama. Doline, strmali, vršaci, kraji, ljudje, usode, spomini. Enega sva ujela tam spodaj, znotraj debele železne ograje. Da ostane. Za vedno. Zapisan na najbolj minljivo pomnilniško kartico, zapisan v srce. 
Zapisano v srce  

(Petrovo Brdo – Porezen)

Ni komentarjev:

Objavite komentar