nedelja, 05. maj 2013

Moča

Dan poprej so me pregnali bliski, sodra in nalivi. Pravi sodni dan. Obsedel sem in s suhega mesta pogledoval v nebo. Obrnil. Pa ne za dolgo. V dolini je bila drugačna moča, vlaga v duši. Zato sem bil znova tu. 
Samota
Napoved se je slišala bolj obetavno. Nekoliko. Ravno prav, da nisem cincal, temveč zagrizel v breg, na cvetoče travnike, pod oblačni pokrov. Sopihanje navzgor, brez poti, smerokazov. S poznanim ciljem. Razglednim vršičkom malo nad vrhom smučišča. Koraki, vedno globlja sapa. Ravno prav za ogrevanje. 
Oblačni pogledi
Debelo sem gledal. Ker drevja, zapisanega v spominu, ni bilo nikjer več. In ker so na konici nosu pristale prve kaplje. Nato pa že zavijal navzdol. Po travniku, kot bi imel smuči. Na mokri travi skoraj ni bilo razlike. In se znova pognal navzgor. Sledil stezi. Eni od mnogih. Ki sem jo izbral. 
Pomladno presenečenje
Na nebu nad menoj je odsevala kapelica, tako domača. In malo naprej koča, v kateri sem prebil marsikatero uro. Časa za postanek ni bilo, noge so hitele naprej, v novo strmino. Dež je neusmiljeno padal, hladni vetrovi so nosili meglice. 
Kapelica
Prepustil sem se, nosili so tudi mene, tja do vrha. Nežno sem se ga dotaknil, nato pa poletel dalje. Jadral sem po grebenu, grizel v zadnjo strmino. Ostanki snega, ledene plate, previdnost. Na vrhu znova pomislek. Kot že tolikokrat prej. Naprej ali nazaj? Ni bilo dilem. 
Ostanki
Odločil sem se prav. Hitel navzdol, v dolino, k ognjišču. Smuka po snegu, trud, da bi ostal na nogah. Spolzka pobočja, boleči zdrsi. Zgolj kratek postanek pod Gradiščem, nato pa korakanje naprej navzdol, čez Tiho dolino, danes povsem vredno svojega imena, do Gospince. 
Tiha moča
Pobočja so bila za menoj. Čakala me je zgolj še cesta. Nobenih vzponov, spustov več. Zgolj zavita kača, ki se izide prav, tako kot se zagre. Dan je bil dopolnjen. Moča je bila povsod. Le v duši je sijalo sonce. 
Sonce v duši

(Jezerca – Kržišče – Krvavec – Zvoh)

Ni komentarjev:

Objavite komentar