nedelja, 05. maj 2013

Zadnji zavoj

Vse se enkrat konča. Čeprav bi fiziki pri času in prostoru morebiti zmajevali z glavo, je tako. Omejeni rok trajanja predpostavlja začetek in konec. Rojstvo in smrt. Vsak letni čas, samo še en cikel. 
Megleni pogledi
Zima se je poslavljala. Pobočja v dolini so kopnela, tudi o debelih zametih ni bilo več ne duha ne sluha. Ko je jutranja svetloba odpihnila mrak, so se izrisali obrisi. Skalne stene, ruševje, belina. Modro nebo so preganjale meglice. Ogrnile so naju kot puhast plašč, komaj sva videla eden drugega. 
Pobočja pod vrhom
Se smejala, ko je bilo treba zaviti in se spraševala kam. Pa so se kmalu spet razkadile ter odstrle razglede. Dolga prečka, tako znana. Proti kopnemu vrhu. Pomlad je kot najbolj okusen sladoled polizala sneg z grebena. Le še komaj vidna sled, tik nad prepadno steno, je pripeljala skoraj do najvišje točke. 
Presevanje
Nekaj korakov in že sva nagajivo vsak iz svojega žepa potegnila prisrčnici. Vsebina katere je boljša, je večno vprašanje, polno pokušanja, brez končnega odgovora. Nekje nad oblaki je bilo sonce. Prebijalo se je skoznje, presevalo posamezne žarke. Toda prave moči še ni imelo. 
Strma prostranstva
Nič zato, prvi zavoji, kot vedno nekoliko previdni. Da vidiš, kakšen je sneg. Nato pa uživaško vriskanje navzdol po strmini. Seveda samo v mislih, drugače se ne spodobi. Kar prehitro ga je bilo konec, tam na robu ruševja. Koraki v težkih obuvalih po kamniti poti so vedno odveč. A drugače ne gre. 
Zavoji
Prva srečanja pod Grebencem, hitri pozdravi. Nad plazom sva zajela sapo in se spustila proti prelazu. Navzdol je letelo, strmina je bila prava, v sneg sva rezala sled. Ozek prehod med ruševjem je bil zadnja povezava. Danes še bela, kmalu ne bo več. 
Vršič
Tik pred zadnjim zavojem sem spregledal plazovino. Smuči je pošteno streslo. Toda ostal sem na nogah. Borut je ponovil vajo. Brez težav. Res sva kerlca, sem se smejal. Oba sva se. In se ob pogledovanju proti megleni belini brez dvoma strinjala, da so bili to zadnji zavoji. 
Zadnji zavoji
To zimo. Pa naj tako bo. Je bilo lepo. In zagotovo še bo. Tako ali drugače, tu ali tam. Zakaj pa ne? 

(Vršič – Mala Mojstrovka)

Ni komentarjev:

Objavite komentar