Strah

Saj veste, kako je s tem. Strahom. Naokoli je prazen, znotraj ga pa nič ni. Menda. Toda medved ni tak. Je velik, težak, kosmat. Močan za tri, z nevarnimi kremplji in ostrimi zobmi. Prava zver. Kaj bi se ga človek ne bal. 

Jutro

Ko sem dan poprej gledal kako je kaj z medvedi okoli mrazišča v Babnem Polju, sem videl, da so tam okoli same…babe. Bolje rečeno, medvedke. Ježešna. Kot v akcijskem filmu se mi je v glavi odvrtel prizor plezanja na drevo pred razjarjeno branilko mladičev. Ja, strah ima res velike oči. Pozno zvečer sem le napraskal nekaj malega poguma in se odpeljal dogodivščini nasproti. 

Privid

Na samotni poti sta mi pot prekrižali dve lisici. Kaj prekrižali. Ena je dobesedno spala sredi ceste. Presenečeno se je kobacala pokonci, ko sem prihrumel izza ovinka. Tam sredi notranjskih gozdov sem se, tako za pokušino, okoli polnoči malo sprehodil ob vaškem pokopališču. 

Kukavičnice

V bližini je začelo ropotati in lomastiti. Nov prizor, mastni naslovi v časopisih. Sprehajalca pohrustal medved, ki se je prišel mastit v vas. Pa saj bi se na pokopališču ob tej uri lahko začelo premikati še kaj drugega. Groza mi je dvigala lase na glavi, dokler ni izza vogala na sredino travnika kar izstrelilo prestrašeno lisičko. Sam pri sebi sem se nasmejal. 

Županov laz

Jutro. Ko sem z nežnimi meglicami začel poganjati pedala med sončnimi žarki do pajkovih mrež. Umil sem se z vanje ujeto roso, nato pa ubiral samotne poti do žalostnih spominov. Razpet med željo po pozabi in opominom večnega zavedanja sem podoživljal žalostne usode navadnih ljudi, ki bi samo radi živeli v miru. Pa so se znašli pred hladnim železom, ki jim je z razbeljenimi kroglami pretrgalo življenjske niti. 

Dan

Če bi dobro prisluhnil, bi zagotovo še slišal tožbo nesrečnih duš, ki so z domače grude morale toliko prezgodaj na nebeške njive. Pa nisem. Sem se preveč bal današnje zveri. Kosmate. Po kožuhu, ne duši. Glasno sem jo opozoril nase. In tako preprečil srečanje, ki bi se za oba lahko končalo nerodno. Zakaj le. Nisva si podobna, v svojih svetovih živiva, naj tako tudi ostane. 

Globel smrti

Na drugi strani sem hitel na nenadejano srečanje na robu globeli, ki je bila pred davnimi leti še posebej mračna. Vražji vrtec. Ob pogledu na znamenja norije sem tiho obstal. Zveri smo, edine prave zveri. Ljudje. Brez možnosti ugovora, brez možnosti pobega, pol vasi. Da še danes srce zajoče, toliko let kasneje, za neznanci, ki so ti kar naenkrat tako blizu. 

Pomniki

Še en opomin me je čakal, podobno žalosten, nato pa sem se po svetli cesti bližal srednjemu veku. Grad Snežnik je sijal v sončnem dnevu, ko sem se za trenutek ustavil. Nato pa že pri Križni jami iskal vhoda. Domača govorica me je presenetila, prijeten je bil klepet. Ki je odprl duri in me s skupino navdušene mladine popeljal na pokušino notranjskega podzemlja. 

Snežnik

Do prvega jezera, s čolnom po njem in nazaj. Bo treba raziskati še nadaljevanje. Enkrat. Toda to potem ni več obisk, temveč pustolovščina. Juhej. Cesta nazaj je bila znana, vročina je iz mene popila vse moči. Štel sem obcestne konfine, počivališča, redke sence, ki so jih metala drevesa. Preračunaval metre, ki so mi še manjkali do domačega hladilnika. 

Križna jama

Saj poznate tisti občutek, ko ne veš ali bi kaj vzel ven ali sam zlezel noter. Ohladitev je bila primerna, dogodivščine so se komaj začele. Čakalo me je še toliko zanimivega. Cerknica. Dežela coprnic. In jezera, ki je in ga ni. Danes sem se zapeljal po njej. 

Sv. Volbenk

Iskal poti do zanimive cerkve sv. Volbenka, poti do čebelic, poti do izginevanja in novega pojavljanja. Poti do sebe. Prizori so se vrstili, hranili v tako minljivo spominsko kartico. Vrišč otrok ob jezeru je vabil zaman, trsje je valovalo v rahlem vetru. Dan se je prevešal. 

Kje je jezero?

Še postanek ob gradu Hošperk, ponovni obisk Unške koliševke, Planine. In že sem kolo postavil na nosilec. Nasvidenje Notranjska. Objokana, prestrašena, prebujajoča, rosna, senčna, vroča, skrivnostna, vabljiva. Še se bova videla…

Še je upanje...