Grič na Govejku

Vprašanje. Bo vreme zdržalo? Je obviselo v zraku. Pa kdo bi temu dajal veliko pomena. Saj bo. Nekako že. In sem šel. Meglice so se prepletale in lovile okoli gričevja vse naokoli. Koraki so zapustili cesto, sledili stezi. Prijetna srečanja. 

Kukavičnica

Dvolistni vimenjak, lazar, trak razigranega potoka preko skalne stopnje. Gams, prestrašeno bežeč. Hej, počasi, ni potrebe za strah, je za njim hitela moja misel. A kaj, ko je že izginil za parobek. Škoda. Tudi kuža pri kmetiji ni bil pretirano pogumen. Samo od daleč se je kregal, ker sem zmotil njegovo dopoldansko zehanje. Se nisem zmenil zanj. 

Slapič

Stopal sem dalje, izgineval v meglo. Mimo brina sem čez cvetočo senožet prišel do visokih stražarjev. Kapljice so razpršile še zadnje dvome. Bilo je vredno. Cerkvica v daljavi, sv. Jakob, se je razkrila med drevjem. Nad belino je, dobro znana, skrivnostno skušala skriti svoje čare. 

Sv. Jakob

Minili so trenutki spokoja, ki jih je nekoč prinesla trudni kmečki roki, spodbuda popotniku. Minila je vera, minilo je vse. Pa vendar je bil njen trenutek prav zdaj in tu. Pogled je zdrsnil, iskal vsaj upanje. Nad domačijo so se trgajoči prameni megle plazili skozi gozd, kot brez teže ob pobočju navzgor. 

Meglice

Kaplje so drsele po licu, solze vesolja, žalost duše. Polnile so svetovna morja, puščale puščavo za seboj. Trave so risale sled, nisem se oziral na to. Zakaj sploh bi? Stopal sem navzdol, čas je minil. Kmalu sem lajanje pustil za seboj, misli nisem mogel. Nosil sem jih s seboj, kotalile so se kot kamenčki v potoku, se brusile, izgubljale, rojevale. Bele, črne, pisane. 

Lovilec

Brez možnosti izbire so razsvetlile nebo, ugasnile žarke, zbrale temne oblake. Prižgale so slepo upanje, prinesle konec. Nečesa. Lepega. Koraki so se bližali cesti. Temni črti, ki pelje naprej. Ali tudi ne. Odvisno le od mene. Saj ona zgolj je. Daje. Možnost. Izbire. 

Privid

(Legastja - Grič na Govejku)