torek, 10. april 2012

Deseti brat

Poganjanje pedalov, prvo letos, je bilo povezano z marsičim. Predvsem seveda Jurčičem in njegovimi zgodbami. Desetim bratom. Vsemi poglavji. Nekega življenja. 
Višnja Gora
In seveda iskanjem. Skritega. Zakaj? Zaradi povsem nepomembnih zadev. Bi rekel marsikdo. Navdušenci smo seveda povsem drugačnega mnenja. Izzivajoč nerazumevanje bližnjih. Pa vendarle. Najbolje je združiti prijetno s koristnim. Miganje in zabavo. 
Miganje
Čeprav povezano z brskanjem po najbolj nemogočih krajih, skakanjem po gozdu, prebijanju skozi goščavo, krvavih sledeh trnja. In tistim nasmehom, segajočim od ušes do ušes. Ko skrito končno držiš v svojih rokah in radovedno pobrskaš po vsebini. Pravega zaklada. Če ob tem srečaš še sorodno dušo, je še toliko lepše. 
Razgledi
Takšna srečanja, povsem nenačrtovana, so tisto, ki dajo poti sol, tisti pravi okus. Povezanosti. Razumevanja. Bližine. Prvi klanci so na mrzlo jutro ogreli mašini, stekli sta v pravem ritmu. Zgodbe so hitele mimo naju, zapletale so se in razpletale. Lahko bi cel dan sedel ob eni, a časa ni bilo, že je čakala nova, morebiti še bolj zabavna, divje napeta, skrivnostna. 
Sv. Duh
Pohajala sva naprej, srečanje je bilo prijetno, se ve. Lovili smo se večji del poti, si pomagali, poklepetali. Posedeli na sončku. Tako prijetno je grelo. In ob tem tudi pogledali. Naokoli. Saj se ve, kam najraje. Tja proti domu. Se vidi? Vsaj vzpetine v bližini? Kdo nas tam čaka? Se veseli snidenja? 
Nenadejano slovo pri sv. Janezu Krstniku
Spust navzdol. Kot vedno, kot vse. Gravitacija in te stvari. Menda. Mimo nas, ujetnikov sedanjosti, so hiteli drobci preteklosti. Opazili smo jih. Toda ob mislih na usode, ki so se nekoč prepletale na komaj zaznavnih kopicah kamenja, smo v glavah imeli tisto, kar nas čaka. Kdo bi si vedel kaj? V tem norem svetu. 
Cilj ali šele začetek?
Še zadnji spust, še zadnja zgodba. Pustolovščina se je zaključevala, le še vrnitev je bila potrebna. Po ravnem. Čez griče že ne. Je bila odločna. Kdo bi ugovarjal. Je bilo dosti tega za danes. Skoraj preveč. Torej ni za pretiravati, vsako kupo se da napolniti zgolj do roba. In tudi tokrat je bilo tako. Čisto prav in prav lepo.  
V znamenju polža

(Višnja Gora – Muljava) 

Ni komentarjev:

Objavite komentar