Videlo se ni nič. Lučke, ki
so nam brlele na čelu, niso predrle gostega mraza. Ta se je utelesil v belih
koprenah, ki jih je veter preganjal čez sedlo. Najraje bi pobegnili nazaj v
toplo zavetje. Toda tega bi ne znali razložiti. Predvsem pa ne odpustiti. Sebi.
Zato smo se potopili v noč.
Dan se budi |
Smuči so sledile nekim spominom, globoko dihanje je
prineslo toploto. Dvigovali smo se nekam v nebo, pripeti na tanko plast snega,
nad nami nič, pod nami nič. Spraševali smo se, nekje v nas se je budil dvom. Le
sledi preteklih dni so dajale vedeti, da bo prav. Strmina je jemala dih, reka gibajočega
zraka na Grebencu nas je stresla.
Pod vrhom |
Koraki so postali težki, previdni. Vrtoglavo
globino smo samo slutili. Še bolje tako. Snežena pobočja pred nami so iz
privida postala resničnost. Tam nekje daleč, za visokimi špicami, se je obetalo
upanje. Moreče negotovosti ni bilo več, postali smo prešerni. Velika sestra
levo, manjša desno. Stvar odločitve. Jasno. In odločili smo se. Prav.
Pogledi |
Naša pot
se je iztekala, višje se kmalu ni dalo več. Postali smo, se nasmejali. Prsa nam
je polnilo navdušenje. Oči pa kar niso vedele, kam pogledati. Toliko vsega.
Skoraj preveč. Ujeli smo trenutek, dva, nekje v sebi zavriskali, nato pa že
počasi previdno zarezali svojo sled. Vsak je sledil v sebi zarisani črti,
doživljal prostrano belino ne neki svoj način.
Velika sestra |
Ko se je za gorami počasi
pobliskalo, smo počakali. Noč je bila dokončno premagana, svetloba je prodrla v
vse kotičke naše duše. Še nekaj zavojev. Drsenje. Koraki. Samota. Megle so nas
znova objele. Niso nam vzele dobre volje. Uživali smo v zavojih. Šele daleč
spodaj smo srečali naslednike. Zadihani nas skoraj niso opazili.
Megleno |
Ni komentarjev:
Objavite komentar