Neko jutro v Karavankah

Tišina. Niti veter ne poboža vej, sneg še ne škripa pod nogami. Luč je ugasnila, na pot bo treba. Prvi koraki so vedno trdi, okorni. Kot bi telo ne bilo vajeno, noge ne hotele. 

Noč

Čez belo planjavo se sliši podrsavajoče korake. Življenje je blizu. A poskrito za bližnjim deblom, pod vejo. Lučki tu doli. Miljarde njih nekje zgoraj. Pripete na nebo. Dvom poudari gubo na čelu. Ima smisel? Je to napaka? Trma vztraja. Vleče dalje. 

Vrh

Skozi gozd, kolovoz postane strm. Pred tednom je luna dajala svečavo. Danes se sramežljivo skriva nekje za obzorjem. Pa nič hudega. Nad visoko planino se začne svitati. Vsak dan novo rojstvo. Tam nekje, neskončno daleč, se sprva opazi rahla sled nečesa. Nedoločljivega. Počasi, počasi, pordi. 

Jutro

Kot sramežljiva lička, vedno bolj gori. Dokler ne švigne izza hriba prvi žarek. V gorah se dela dan. Počasi se sonce za obzorjem pretegne in midva se pretegneva z njim. Še pred trenutki samotna in čudno tuja pokrajina se povsem spremeni. Pridih domačnosti. Znanega. Bližnjega. 

Pričakovanje

Sneg škripa pod smučmi, metri se iztekajo. Loveč trenutke minljivosti v neko nevidno mrežo večnosti sem zaostal. Na vrhu znana roka maha. Še malo. Pa ni, da bi hitel. Počasi stopam, zadnji metri. Rdeča pomaranča se že kotali čez nebesni svod. Lep dan bo. To ni težko začutiti.

Pogled

Pomežik, toplota se razlije po žilah. Razigrani veter, ki prepišno potegne nekam proti tuji strani. Prvi zavoji. Iskanje prehodov. Različne podlage. Vriskanje. Tudi padci nekako spadajo zraven. Kaj ne bi, na usta prinesejo zgolj razigrani smeh. Gamsi iščejo mir. Nisva ga hotela skaliti. 

Ožarjena

Pogled nazaj pokaže srečo. Dobro sva jo odnesla. Včasih se zima zavrti v divji polki in debeli kosmi se vrtinčijo okoli nje. Drugič utrujeno posedi na suhi travi, še njena sapa nima moči. Tako je. Včasih. Drugič drugače.

Smeh

Še nekaj poti. In zadnji zavoji, krpe so dovolj za dober prehod. Jutro je ostalo zadaj. Dan pa se šele rojeva. 

Planina

(Cesta pod Hruško planino - Hruški vrh)