Kratek blisk strahu

Vse se nam zdi tako samo po sebi umevno. Kot da drugače ne more biti. Mi sami, naš obstoj, svet okoli nas, prav tak, kot ga dojemamo. Z nami se rodi, vsak večer zaspi in se zjutraj znova zbudi. 

Mraz

Čeprav nam je misel na neskončnost po eni strani mučno tuja, pa se svoje končnosti nočemo zavedati. Začetek nam je razumljiv, vsako leto se ga vsaj enkrat veselo spomnimo. Konec pa…nekje v megleni prihodnosti, odložen za nedoločen čas. 

Lunina svečava

Vendar včasih pride trenutek, ko nas prešine, da je naše bivanje omejeno, dnevi minevajo, sekunde tečejo v peščeni uri brez možnosti vrnitve. Stoječ na poledeneli strmini, čevlji le nekaj centimetrov zabiti v sneg, brez opore, povsem sam, srce bije hitreje, pod teboj pa izteka črnega brezna grape luna ne osvetli… Takrat veš… 

V hribih se znova dela dan

Vršič v temi, mrazu in vetru ni bil nič kaj prijeten. Misel na več kot deset stopinj minusa v dolini je povedala vse. Obiranja ni bilo. Lučke so zarisale svojo pot čez plaz. Sneg je pomrznil, korak zdrseval. Pogled na dolgo razdrapano strmino je prinesel prvo skrb. Previdno. 

Med Mojstrovkama

Pravo svečavo je dajala luna. Skoraj polna je risala blede sence na sedlu. Le ena lučka je malo nižje, na našo stran, kazala življenje. Sive stene so nam zaprle pot, pod Grebencem smo smuči vzeli v roke. Korakali smo v strmini, nebeška lestev nas je pripeljala na prepišni rob. 

Pod vrhom Male Mojstrovke

Previdno izbiranje stopinj je v temi vedno srečelov. Kaj vse bi bilo treba narediti, pa se tako ali tako vedno zaveš šele takrat, ko je že prepozno. Na poledeneli prečki mesta za akrobacije ni. Prijatelji so za robom, le nekaj metrov daleč, na drugem planetu. Samota ojača bobnenje. Srca. Pogled v črnino. Kratek blisk strahu. Potem si že na drugi strani. 

Velika Mojstrovka

Pobočja pod vrhom so na dosegu roke, sorodna srca ob tebi. Luna je le še velika bela snežinka nad grebenom, noč izgublja svojo magično moč. V gorah se dela dan. Smuči so bile spet na nogah, znova je drselo, a kaj bi to. Vrh je bil blizu. Vedno bližje. Na dosegu roke. V eno smer, obrat, v drugo smer, obrat. Pletli smo svojo zgodbo. Danes. Tu. 

Lahko noč, luna...

Pod vršnim pobočjem je bila pajčevina spletena, smuči so znova sedle v roko. Kot jadra, v katere so se vedno znova ujeli sunki vetra. Porivali so nas nazaj, nekam proč. Tujce v tem svetu. Nismo se dali. Zadnji koraki. Vrh. Pogled na sosednjo, višjo goro. Obsijano. Časa za veselje ni bilo, mraz je rezal v lica, otrdil prste, kretnje naredil okorne. 

Dolina še spi

Nasmeh zmrznjeni leči, zadnji pogled. Vse naokoli. Že smo naredili prvi zavoj. Ravno ko je pomaranča za skalno ogrlico, na drugi strani sedla, poslala prve mrzle žarke. Tisoče drobnih snežink se je ob vetrovnem plesu obleklo v mežikajoče bleščeče dragulje vseh barv. Čarobno. Trenutek zaradi katerega smo prišli. 

2332

Med okornimi zavoji skozi pomrznjeno belino smo bili bolj kot akrobatom podobni klovnom. A nas ni motilo. Nismo si pustili vzeti veselja. Smeh ob lastni nerodnosti, spodbujanje, pomoč. Še zavoj proti Grebencu in razmislek. Prav kratek, čas je bil naš gospodar. Postanek pred sitnim prehodom. Prijatelj v dvomu, pomanjkanje izkušenj, strah. Ki se prenese nate. Zanj. 

Ples draguljev

Hitro prečenje, nato lahka odločitev. Tokrat je mesto pravo, čas si vzamem. Zato je spust po pomrznjenem pobočju, posejanim s kamenjem in skrotovjem, zanesljiv. Svetloba dne je pregnala vse sence. Pozdrav tistim, ki prihajajo, opozorilo, vzpon lahko skriva pasti. Nam so že znane, druge še čakajo. 

Pogled nazaj...

Skok z Grebenca, uvijanje proti plazu. Kot mravljice lezejo v koloni navzgor. Srečno, jim zaželim. Kar malo čudno gledajo, tujci. Sneg je prekril stare sledove, rodeo. Toda kaj bi to, počutimo se kot vrvohodci, ko iščemo najboljše prehode. In kot zmagovalci. Nad samimi seboj, nad notranjimi dvomi, nepomembnimi strahovi. 

Uvijanje v krnici med sestrama

Nikakor ne nad goro. Ta je še vedno visoko, skoraj nedosegljivo nad nami. A vendar nekako blizu. Čutimo, da smo ji znova pustili del sebe. Zato se bomo še vrnili. Nekoč. Kmalu. Znova bomo pisali neko novo zgodbo. Dokler se ne bo pesek v peščeni uri iztekel. Se jo da obrniti? Kdo ve… 

Užitek

(Vršič-Mala Mojstrovka)