Na Jezersko

Jezersko je bil mulcem, ki smo živeli v okolici Kranja, tam nekje pod gorami, poseben cilj. S svojimi dirkalniki, kot smo ljubkovalno rekli raznim kolesom z zavitimi rogovi, večinoma tako ali tako znamke Rog, smo se podajali na to dobrih 25 kilometrov dolgo pot. 

Olševek, zadaj Kalški greben, Zvoh in Krvavec

Ne vem, če smo jo vozili bistveno dlje, kot nam ukrade časa danes. Toda do nje smo nedvomno pristopali z neprimerno večjo mero spoštovanja. Danes popoldanska malica, nekoč pa zgodba za vnuke. Že zlajnana resnica, pa še kako resnična. Svet se spreminja in mi z njim. 

Prihod v Kokro, zadaj Zvoh

Izhodišče je lahko marsikje. Za zmerne rekreativce, med katere se kar preponosno prištevam po navadi tudi sam, je seveda doma. Zakaj bi si izbiral drugi cilj, če je ta najboljši. Potem ko sem pribrcal skozi Visoko in v Hotemažah preskočil na obvozno cesto, so se mi začeli odpirati lepi pogledi na Grintavce. 

Meje so danes vedno bolj zabrisane...

Švignil sem mimo Tupalič v dolino Kokre. Ta postane zaprta, na obeh straneh pobočja poraščajo gozdovi, po dolini pa teče reka, ki ji tudi daje ime. Vožnja ni bila naporna. Če pomislim danes. Ko sem sopihal in se mi je utrip povečeval, bi verjetno za takšno trditev ne dal ravno roke v ogenj. 

Sv. Hubert

Nekaj kmetij je v dolini, druge so razsejane po senožetih visoko nad dolino. Cilji iz preteklosti, če je volja in moč v nogah, bo le redkim žal za odcep ali samostojni cilj. O burni zgodovini pričajo tako bunkerji za cesto, kot tudi mejni kamen med deželama Kranjsko in Koroško. 

Gostilna Kanonir

Jezerjani so torej…Korošci. Zato morebiti funkcionirajo na malo drugačen način. Ki pa jim ga ne smemo vzeti za slabo. Raznolikost nas krepi. V zaselku Podlog sem peljal mimo znane gostilne Kanonir. Nekoč so popotniki tu obvezno popili kakšen glaž. Danes nas večina zdrvi mimo z neprimerno več konji, kot jih je bilo vpreženih nekoč v kočijo. 

Klanci proti Zgornjemu Jezerskemu

Zato časa po navadi ni več. A kaj bi to, saj smo že zgoraj rekli tisto modro o času in ljudeh. Med Spodnjim in Zgornjim Jezerskim je seveda nekaj več strmine. Pa ne pretirano. Ravno toliko, da sem bil že pošteno zadihan. Da bi odnehal, tik pod ciljem, seveda nisem niti pomislil. 

Makekova Kočna

Na Zgornjem Jezerskem sem se za trenutek ustavil pred propadlim hotelom Kazino in pogledal proti Makekovi Kočni. Se splača. Potem pa že peljal naprej do Planšarskega jezera. Gostišče ob njem nekaterih kujejo v zvezde, drugi kritizirajo. Naj bo tako ali drugače, postanek ni obvezen. V gostišču. Ob jezeru pač.

Planšarsko jezero in Babe

Na travniku pod Sv. Andrejem se je tudi treba ustaviti, kaj bi hitel. Zazrl sem se v Ravensko Kočno. Mi je tu vedno zanimivo opazovati razne sprehajalce. Šele čez kakšno minuto se spomnijo, da bi bilo dobro zapreti usta. Pogled na zid, ki je še najbolj podoben okamnelemu valu, nedvomno ni kar tako. 

Ravenska Kočna

Za naprej ni bilo volje, bo brcanje proti nekdanjemu mejnemu prehodu ostalo za drugič. Ostal je le še spust. Hitenje. Nekam nazaj, v dolino. Kot da bi se res kam mudilo… Seveda pa je vedno možno tudi zaviti po svoje. Vedno je zadosti možnosti. Vsaj toliko, kot je tudi poti, ki se ločujejo in združujejo. Kot bi se zgledovale po nas, ljudeh.

Slovo

 (Milje-Jezersko)