Ajdna

Preteklost je kot debela knjiga iz katere se učimo za naše dni in hkrati vanjo dopisujemo nauke za potomce. Toda zapisi iz knjige so ob bičanju sil narave in na prepišnem času zgodovine dostikrat zabrisani, celo izgubljeni. Takšna mesta ljudski glas kmalu spet napolni. 

Ajdna in Mala Ajdna

Spletejo se legende in pred nami zrastejo silni Ajdi, ki so nekoč vladali tem krajem. Predvsem pa jasno zasije obraz čarne lepotice – Ajdovske deklice. Dejstvo je, da so Ajdi na naših tleh res nekoč živeli, bili so prebivalci rimskega imperija in zato dokaj omikani, krščansko verujoči. 

Odcep poti v vasi Potoki

Ko pa je v petem in šestem stoletju našega štetja rimski imperij začel razpadati, so med staroselce zasekala kot meč številna divja, barbarska plemena, ki so vdirala in plenila po do tedaj mirnih dolinah. Goti, Huni, Langobardi in kasneje še nebodigatreba Slovani, so pognali Ajde v beg. 

Razdrapana pot

Nekateri so povezali cule in pobegnili v tuje kraje, drugi so mir našli na skritih varnih lokacijah, kjer so imeli dogajanje v dolini vedno na očeh. Ajdna je torej kar pravšnja. Visoka vzpetina nad Savsko dolino je bila neosvojljiva trdnjava s prepadnimi stenami in čudovitim razglediščem, ki pa je hkrati ravno pod vrhom ponujala dovolj ravnega prostora za nekaj hišk in cerkvico. 

Preplet

Kako so se sukale usode zadnjih naseljencev, ne vemo. Pa saj tudi ni važno. Je pa skoraj zagotovo res, da so se zadnji naseljenci pomešali med slovanska plemena, ki so poselila izropane doline. Zato se nekaj njihove krvi pretaka tudi po naših žilah. In ko bomo sedeli na tem čudovitem razgledniku, tam ob ostankih preteklosti, si bomo lahko v mislih risali podobe visokoraslih orjakov. 

Steza

Zidovi pred nami bodo oživeli, zaslišali bomo govor, tuj, a vseeno tako domač. Nekje zadaj se bo slišal vrisk otrok, pomešan z blejanjem ovc in prasketanjem ognja. Tedaj se bomo zavedli, da smo…doma. Najhitrejši vzpon na Ajdno je iz vasi Potoki pri Žirovnici. Vas je stisnjena pod pobočje, zato prostora za parkiranje ni prav veliko. 

Vas Potoki

Pa se kakšen parobek, kamor prislonimo avto, že najde. Od tam pa je treba le še zastaviti korak. Vzpel sem se do najvišjega mesta vasi, kjer se desno odcepi pot, ki že po metru ali dveh postane mestoma precej raztrgan kolovoz. Mimo zadnjih hiš sem prišel do velikega golega prostora, namenjenega spravilu lesa. 

Pogled v smeri Hruškega vrha, Kleka in Golice

Tu se cepi več strmih traktorskih vlak, vedel sem, da prava pot zavije skrajno desno. Markacij tu še ni. Kar dobro sem grizel kolena, strmina ni prav kmalu popustila. Ko je pot zavila levo, sem ji sledil. Ko se je svet nekoliko položil, so se pred menoj ponovno cepile poti. Tablica na smreki me je usmerila prav. 

Arheološko najdišče

Markacije so še vedno redke, tablice pa na mestih, kjer bi se lahko porodil dvom, pokažejo, kje naprej. Nad menoj se je pokazala strma skalna stena. Zložno sem se vzpenjal. Pot naprej ni bila ravno zahtevna, nekaj previdnosti pa je bilo že potrebno. Pobočja so strma in vedno bolj prepadna. Na grebenu sem po komaj vidni stezici zavil desno do razgledišča. 

Cerkev

Gornjesavska dolina leži tu pod nami, Mežaklja nad Jesenicami in veriga Julijcev za njo, obujajo spomine in vabijo. Po ozkem kamnitem prehodu sem se podal proti arheološkemu najdišču. Postal sem ob zidovih, pojasnilne table ob vhodu v cerkev so mi razkrivale, kako so potekala arheološka dela in kako je bila naselbina videti nekoč. Vsekakor čas za postanek. 

Pogled na nahajališče z vrha

Za cerkvijo sem se napotil naravnost na vrh razglednika. Takšnega bomo le težko našli kje drugje, saj je vrh kot izpostavljen balkon visoko nad Savo. Zato si je že treba vzeti čas in v miru užiti to podobo raja pod seboj. Da bi že šel nazaj? Zakaj le? Izlet sem sklenil še podaljšati. Vsaj do Valvasorjevega doma ali celo dlje, tja proti Stolu. 

Potoški Stol

Do sedla med Ajdnama sem se spustil direktno z vrha, po dobro zavarovani poti. Jeklenice in klini vodijo strmo čez steno, tako da pot ni za vrtoglave. Na desni strani sedla, za žičnico, je skalni vršiček, Mala Ajdna. Z nje je čudovit pogled na vršno pobočje Ajdne in strmo steno pod vrhom. 

Žirovnica, Moste, Breg

Toda sicer kratki vzpon je ponekod zahtevno brezpotje. Še posebej ob misli na prepadne stene veš, da napake ne sme biti. Komaj vidno stezico sem našel na levi strani vršička. Čez prvi strmi del sem šel naravnost, pomagale so mi udrte stopinje, nato pa zavil desno na vršni greben. 

Gornjesavska dolina

In kje sedaj? Naravnost bo malo težje, saj skale med travo ne dajejo ravno zanesljivega oprijema. Levo bo lažje, a bolj izpostavljeno, desno nekoliko težje, a malo manj zračno. Možnosti je torej zadosti, prav za vsakogar nekaj. Da pa je povratek bolj zahteven kot vzpon, verjetno ni treba poudarjati. 

Vrh Ajdne

S sedla med Ajdnama sem se napotil proti Valvasorjevemu domu. Pot je markirana, kam bi torej lahko zašel? Le čas je treba imeti. Oziroma si ga vzeti. In ko stojimo ob koči, s pogledom na najvišjo točko Karavank, je seveda vprašanje, kam sedaj? 

Mala Ajdna

Naprej ali nazaj, to je spet povsem odločitev vsakega posameznika. Bomo že vedeli, kako bo najbolj prav. Če pa si le preveč neodločen… Temni oblaki pred menoj in obveznosti, ki so čakale, so odločili namesto mene. Torej nazaj. 

Pogled z vrha Male Ajdne

Pot je bila sedaj že znana, le strmim skalam Ajdne sem se ognil po nezahtevni poti, ki teče ob njenem vznožju. Zgodovina, ki tako zelo buri domišljijo, je ostajala nekje zadaj. Dan pa je bil še vedno pred menoj… 

Sivi oblaki nad Valvazorjem

 (Potoki-Ajdna)