ponedeljek, 17. maj 2010

Pomladni bicikl

Tisti, ki bi radi ujeli še kakšno lepo smučarsko turo, se le težko sprijaznimo, da sneg kar konkretno pobira. Drugi, ki so komaj čakali, da nekje iz ropotarnice privlečejo kolesa, menijo, da je bil že skrajni čas. 
Nekaj iz ropotarnice
Tokrat sem najprej želel vijugati z Mojstrovke. Pa se je vreme skisalo, vikend je obetal obilo moče, informacije so govorile, da je že teden dni nazaj kopnina plaz skoraj preščipnila. Torej ni bilo kaj premišljevati, temveč skočiti v ropotarnico. Večerni dogovor je obetal zanimivo turo. Toda večer je pohrustal precejšen del noči. 
Pogled proti Bledu
Tako je jutranji klic Samota šele zbudil, čeprav bi moral biti že na Bledu. Le toliko je odprl oči, da je sporočil svojo odločitev, da bo za danes ravno pravi napor bicikliranje do kavča. Tudi prav, vsak po svoje. Odpeljal sem proti vasi Koritno, se spomnil, da sem pozabil števec in treba je bilo nazaj. V ponovljenem posnetku je šlo brez težav. 
Sava, tiho teče...
Kolo sem zajahal v smeri centra Bleda, zavil za bencinsko črpalko na levo proti vasi Koritno in naprej Bodeščam. Tabla prepoveduje prehod težjim od šest ton. Ker nisem bil tako težak, sem se spustil navzdol in preko mostu preskočil Savo, zavil levo in poganjal po občasno luknjastem makadamu proti vasi Lancovo. 
Bodeški most
Čakal me je prvi vzpon, tako za ogrevanje. Vsak klanec se enkrat konča in tudi ta se izteče. A ne za dolgo. V breg sem pognal znova že čez nekaj sto metrov, kjer obcestna tabla kaže proti vasem Brdo in Vošče. Pred menoj je bila Jelovico, ta mi je bila smerokaz. Torej samo naravnost, nič levo ali desno. 
Radovljica
Čakalo me je nekaj vzpona in nato spust po makadamski poti do ceste, kjer sem seveda zavil desno. Vzpenjal sem se po obronkih Jelovice, na razcepih sledil tablicam za Vodiško planino. Peljal sem mimo Goške ravni, kjer stoji tudi planinski dom. Danes je bil zaprt, zato z Blažem nisva mogla nazdraviti uspešnemu vzponu. 
Vzpon
Zanj se je pot navzgor tu namreč končala, skupaj s kolesom sta bila navdušena nad spustom naravnost po stezi navzdol. Blaž mi je že med vzponom pokazal graben, poln kamenja in skal. Da se ob tem, lažjem delu spusta, odločim. Haloooo. Nedvomno odpade, nočem končati kot moj bivši šef. 
Goška ravan
Zato pa rad improviziram. In danes je bil še posebej primeren dan zato. Z Blažem sva si pomahala, potem pa sem odpeljal povsem v nasprotju s prvotnimi načrti naprej proti Vodiški planini. Klanci so bolj strmi, pa ne prav dolgi, tako da ni težav. Ko je bilo do omenjene planine še dva kilometra, sem na razcepu zavil desno. Smer Bohinj. 
Razgled izpred koče
Razcepov ni prav veliko, kjer pa že so…navigacija bi rekla...sledite glavni cesti. Edini dvom se mi je postavil, ko sem pripeljal do razpotja, kjer pot levo pelje proti Martinčku in Lipniški planini. Desno pa…neznanka. Ko sem skupaj z Blažem na drugi strani telefona skušal razrešiti ta orientacijski oreh, je pripeljal edini avto, ki sem ga na tem delu poti sploh srečal. 
Odcep proti Vodiški planini
Oznaka NM ni dajala pravega upanja, nezgrešljivi dolenjski naglas tudi ne. Toda vsi dvomi so bili razblinjeni, nasvet jasen in prepričljiv. Med tem, ko se je pot do sem še počasi vzpenjala, je šlo sedaj le še navzdol. Sprva bolj položno, potem pa nekoliko bolj strmo. Odcepili sta se dve poti, nobena me ni zavedla. 
V vrtačah je še sneg
Ob poti so vrtače, v njih pa sredi maja še sneg. Letel sem mimo Selške planine in prišel do Rovtarice. Tu se cepita poti, leva gre proti Selški dolini, desna pa proti Bohinjski Bistrici. Zavil sem seveda prav, čakalo me je nekaj ravnine, pa nekaj spusta, dokler nisem prišel po skoraj točno 40 kilometrih vožnje ponovno do asfalta. 
Selška planina
Le še nekaj deset metrov in že sem bil pri cesti, ki pelje proti Soriški planini. Zavil sem desno navzdol, čakalo me je osem kilometrov užitka. Seveda je potrebno biti previden, cesta je ovinkasta, ne prav široka, pa na srečo ponavadi ne prav prometna. Ko sem pripeljal v Bohinjsko Bistrico, sem zavil proti izhodišču. 
Rovtarica
Čakal me je še bolj neprijeten del poti. Glavna cesta proti Bledu je lahko dokaj prometna. Toda na oblačen dan in ob ravno pravi uri sem imel srečo. Komaj kakšno vozilo je pripeljalo mimo. Neverjetno. Sicer pa, asfalt kot asfalt. Slediš robni črti in čakaš, kdaj bo konec. 
Malo je špricalo
Ko je števec kazal dobrih sedemdeset kilometrov, sem bil spet na začetku. Lep krog je bil zaključen. Posebnih naporov ni bilo, čeprav sem se dvignil več kot sedemsto višinskih metrov. Torej ravno prav, za začetek sezone. Ko bi se le še tako nadaljevala... 
Cerkev Marijinega vnebovzetja na Bitnjah
(Bled-Jelovica-Bohinjska Bistrica)

Ni komentarjev:

Objavite komentar