Jakob je bil prvi

Je številka 14840 velika? Nedvomno precej večja od številke 1. Pa je tudi bolj pomembn)a? Nikakor. Kajti hudič se skriva v podrobnostih. Če nam namreč posamezni dan spolzi med prsti, ves trud, razburjenje, smeh in solze preostalih dni na enkrat niso pomembni. 

Prvi koraki

Kajti ta dan je bil edinstven. Odvijal se je samo enkrat in imeli smo samo eno šanso, da ga izkoristimo v polnosti. Če nam je možnost spolzela med prsti, se tega ne da več popraviti. Konec, ende, finito. Zatorej se ne bojmo zagrabiti bika za roge in zaživeti svoje sanje. 

Košenine nad Ločnico

Precej verjetno je, da si bomo na ta način priigrali asa, s katerim bomo marsikateri dan v prihodnje res živeli. Turna smuka je lahko tak as. Smuči drsijo skozi pršič, smreke so takšne, kot bi jih s cukrom posul, slišiš samo utrip svojega srca. Najlepši zvok. Ker veš da si. 

Jakob

Ob tem ni pustiti vnemar, da se vedno pot začne s prvim korakom. Stara modrost, toda, kdo bi si mislil, aktualna tudi še danes. Pa le pazimo, da nas navdušenje ne zanese. Ker če bo prvi korak prevelik, bo trpel predvsem naš nos. Na katerega se bomo zvrnili. Zmernost je pač pravi recept. 

Krožna pot

Jakob v Polhograjskih Dolomitih je lahko kar prava izbira. Če je le snega zadosti. Tokrat sva bila tu z Bojanom. Nekakšen krst. Opreme in še česa. Juhej. Ko so naju pregnali z ovinka, kjer sva si že z lopato izkopala parkirišče, sva pustila štirikolesnik nasproti gostilne.

Travniki pod vrhom

Navzgor sva jo mahnila nekako tako, kot veleva pot v kopnem. Torej mimo večje hiše in po kolovozu navzgor. Sledila sva markacijam. Takoj, ko je za kmetijo pot zavila levo, se je najin cilj že videl. Ko sva prišla do ceste, sem zavil levo in nekoliko ušel. Izkušnje, kaj se more. 

Zadnji metri

Pa sem se že na prvem naslednjem travniku začel spraševati, kje je Bojan. Še bolj, ko sem po poti, ki sicer pripelje iz Medvod, prisopihal do vrha in cerkve sv. Jakoba. Pa ni bilo hudega. Le študij zapletenega ovinka v gozdu mu je vzel nekaj več časa. Saj je prav. Tako se učimo. 

Rog in Brezovica pri Medvodah

Navzdol sva se spustila nasproti vhoda v cerkev, se držala malo desno skozi redek gozd in potem vlekla svojo sled po travniku navzdol do ceste. Sedaj sva bila znova na svojih sledeh in po njih sva peljala nazaj proti izhodišču. 

Pršenje

Bolj po ravnem, je bilo preveč položno za kakšne resne zavoje. Seveda do travnika tik nad cesto. Tu pa je bilo še nekaj vriskanja. Saj je prav tako. Je bilo lepo in nič zapletenega. Ali pač? Zasvojenost je huda reč. Sploh zasvojenost z življenjem. Kolikor nam ga pač še ostane. 

Ognjene hladno

(Legastja-Jakob)