Zadnjič

Sedaj pa res … zadnjič. Sva si rekla z Borutom, ko sva parkirala na Vršiču. Tisti del, ki je pred tremi dnevi še komajda omogočal zvezno smučanje iz Vratc do parkirišča, je bil sedaj kopen. Kar pomeni ropotanje navzgor po drobirju melišča in nekaj podobnega tudi ob vračanju. Da o prehodu nad Vratci ne govorim. 

Snega je vedno manj ...

Pa saj vendarle ne greva tja gor. Na Nad Šitom glavo sva odgovorila na vprašanje naključnemu opazovalcu. Da se mu ne sanja kje je to … je takoj priznal. Ko se je Borut še považil dvema Nemkama, ki sta z odprtimi usti gledali, koliko je še snega, da je to skorajda nekaj normalnega, sva bila pripravljena za vzpon. 

Prisank

Hoja s psi se je kmalu zaključila. Ko sem šel peš čez prvi kopni del, mi sprva ni bilo jasno, kaj je drugače kot pred slabim tednom dni. Potem se mi je posvetilo. Snežni jezik je bil sedaj že dvakrat prekinjen in tam, kjer sva zadnjič vratolomno spustila smuk, bi sedaj lahko kvečjemu skočila v slogu bratov Prevc, seveda ob precej slabem izzidu za že tako precej ubogo opremo. 

Vzpon

Moje smuči so bile poflajštrane, skorajda novi pancerji kot bi jih že sem in tja obglodala kakšna miš, pa še kaj bi se našlo. Borut je sredi vzpona ugotovil, da mu je odpadel vijak in je bilo okovje na eni smučki neuporabno. Skorajda. Po prvotnem razmišljanju o leseni kajli sem se spomnil, da imam v nahrbtniku zaradi lastnih težav izolirni trak. 

Servis na vrhu

Takoj se je rodila ideja o popravilu. Ki sva jo kasneje na vrhu tudi izvedla in smuka navzdol je bila rešena. Končno sva bila na zgornji snežni flanki, ki naju je pripeljala tik pod vrh. Ta je bil tako kot zadnjič kopen, le snežna flika nad steno je omogočila do prekinitve bodisi en dolgi ali tri kratke zavoje. Demonstrirala sva tako prvo kot drugo možnost. Seveda po nazdravljanju iztekajoči sezoni. 

Mala Mojstrovka

Navzdol so si sledili res uživaški zavoji do dveh krajših prekinitev, kjer vmes smuči ni imelo smisla natikati. Če jih sploh snameš seveda, bi rekel Borut. Še nekaj metrov peš do prehoda skozi ruševje in nato zavijanje do parkirišča. Snela sva smuči in si še enkrat, ob pogledu nazaj na plaz, rekla … zadnjič. Čeprav … res zadnjič? Borut pravi … nikoli ne reci nikoli :-)

Popravilo uspelo ... smučamo!

Klasični krog

Čas je že bil, da vse ozeleni. Da se tudi malo višje sneg poslovi, mokra tla posušijo, mraz popijejo topli sončni žarki. Da se smuči postavijo v kot in sede na kolo. Da se naredi spet hitri krog, ki mi vedno požene nekaj krvi po žilah in napravi dan takšen, kot mora biti. Svetal, prevetren, nasmejan. Gume so bile napolnjene, škripanja po zimskem spancu komaj kaj. 

Proti goram

Prvi metri so bili za menoj, ko sem pomislil še na glavo. Seveda, vse drugo je v njej, čelada, ki jo lahko zaščiti, bi pa kmalu ostala doma. Zagnal sem se proti Visokemu, nadaljeval skozi Hotemaže in do Tupalič. Srčni utrip se mi je komaj dvignil, ko sem zavil proti Možjanci. Da vidim ali sem ali nisem. 

Vzpon

Prvi pravi preizkus vzdržljivosti, kondicije, ki sem jo pridno nabiral celo zimo. Med sopihanjem sem se tolažil, da tu delujejo povsem druge mišice. In si dal vedeti, da bo treba prevoziti še kakšen klanec, preden bom z vzponi zadovoljen. Daleč od tega, da bi moral peš, seveda. Toda vseeno se mi je dihanje zdelo nekam pregloboko, noge so malo pretežko pritiskale na pedala, presneto, kje je vsa moč? 

Možjanca

Odprl se mi je pogled na Apnišče, malo višje tudi na Ljubljansko kotlino daleč spodaj. Skozi vas sem pod sv. Nikolajem zavil na makadam, med spustom odklepal vilico, nadaljeval malo gor in malo dol do asfalta, ki so ga do roba svoje občine postavile Cerklje. Spust in rahel vzpon do Zgornje Štefanje vasi, še en takšen val do spusta proti Cerkljam. 

Štefanja Gora

Med vožnjo navzdol so me presenetila dela, izgradnja novega vodovoda, kot sem lahko videl, poteka brez težav. Le delavci bi se lahko včasih malo umaknili, tovornjak, ki je stal preko ceste je zahteval hiter obvoz po makadamu. Že sem letel čez Grad, pod Strmolom proti Češnjevku, Velesovu in domači občini. Skozi Luže in do Visokega, kjer sem zašpilil klobaso, do Milj, kjer sem prislonil kolo. Ga pogledal in rekel … še se dobro pelje.

Strmol

Tavelika

Zima se je poslovila. Zgolj tako bi lahko rekel po tem, ko sva edina na Vršiču popoldan opazovala plaz. Na sredini je že skoraj preščipnjen, iskala sva možnosti prehoda in jih komajda našla. Toda če sva že tu … zakorakala sva po snegu, nadaljevala do ožine, kjer so smuči romale na nahrbtnik. Greva kar naravnost navzgor. 

Dobro ga pobira ...

Tako ali tako bi v strmini na odpuščenem snegu drselo, nad Vratci je pa kot običajno, v takšnem letnem času pa obvezno … kopno. Stopnice predhodnikov so bile dokaj dobre, včasih so malo zakolovratile po svoje, pa nič (pre)hudega, vzpon naravnost navzgor, Vratca, pogledi proti Veliki Mojstrovki. Kamniti prehod do snega, znova na smučeh sva nadaljevala prečno v pravi gnilec. 

Na plazu

Ki pa je v senci, sonce je bilo tako pozno zgolj še na vrhu, vrhnjo plast že malo grabil. Jasno je bilo, da bo smučanje navzdol pravi rodeo. Sledila sva špuri, po njej se je dalo hoditi, seveda z obveznim pozno popoldanskim vdiranjem. Le občasno je kaj zdrsnilo. Gledala sva plazovine, kar nekaj novega snega se je pred dnevi speljalo nižje. Na srečo so bili vmes tudi odstavki, kjer je smuka možna. 

Proti Vratcem

Ko sva prišla pod vrh, naju je obsijalo sonce. Borut je na piramidi našel luštno poličko in jo spremenil v pravi barski podstavek. Za korajžo sva kot običajno nazdravila, se razgledala, odpeljala navzdol. Nekaj dobrih zavojev na soncu, v senci pa … Borutu je šlo odlično, nekaj težji je plužil brez težav zavoje navzdol, enega za drugim. 

Tihožitje na vrhu

Sam sem bil kakšen gram prelahek, delal sem dolge zavoje in nekako je šlo. Seveda s posameznimi prvinami izborne cirkuške umetnosti. Prečila sva do prehoda, odštorkljala proti Vratcem. Pod njimi je bila smuka odlična, seveda z izjemo kamnite podlage. Ki je bila velikokrat prav nesramno skrita pod snežno podlago. Ni se mi zdelo, da bi prav velikokrat zaškripalo. Kar se je pokazalo za veliko zmoto, a to sem videl ob pogledu na smuči šele na parkirišču. 

Borut na vrhu

Na vrhu ožine med ruševjem je šlo bolj na tesno in s prestopanjem preko skal. Nižje pa deloma z abručanjem, saj je bilo za smuko preozko, potem pa zavijanjem, ki se je končalo šele tik ob cesti. Dobra sezona je bila. In čisto lep pozno pomladni smuk. Sedaj pride poletje … in čakanje na nov sneg, tam enkrat, na robu naslednje zime.

Navzdol