Zadnjič

Sedaj pa res … zadnjič. Sva si rekla z Borutom, ko sva parkirala na Vršiču. Tisti del, ki je pred tremi dnevi še komajda omogočal zvezno smučanje iz Vratc do parkirišča, je bil sedaj kopen. Kar pomeni ropotanje navzgor po drobirju melišča in nekaj podobnega tudi ob vračanju. Da o prehodu nad Vratci ne govorim. 

Snega je vedno manj ...

Pa saj vendarle ne greva tja gor. Na Nad Šitom glavo sva odgovorila na vprašanje naključnemu opazovalcu. Da se mu ne sanja kje je to … je takoj priznal. Ko se je Borut še považil dvema Nemkama, ki sta z odprtimi usti gledali, koliko je še snega, da je to skorajda nekaj normalnega, sva bila pripravljena za vzpon. 

Prisank

Hoja s psi se je kmalu zaključila. Ko sem šel peš čez prvi kopni del, mi sprva ni bilo jasno, kaj je drugače kot pred slabim tednom dni. Potem se mi je posvetilo. Snežni jezik je bil sedaj že dvakrat prekinjen in tam, kjer sva zadnjič vratolomno spustila smuk, bi sedaj lahko kvečjemu skočila v slogu bratov Prevc, seveda ob precej slabem izzidu za že tako precej ubogo opremo. 

Vzpon

Moje smuči so bile poflajštrane, skorajda novi pancerji kot bi jih že sem in tja obglodala kakšna miš, pa še kaj bi se našlo. Borut je sredi vzpona ugotovil, da mu je odpadel vijak in je bilo okovje na eni smučki neuporabno. Skorajda. Po prvotnem razmišljanju o leseni kajli sem se spomnil, da imam v nahrbtniku zaradi lastnih težav izolirni trak. 

Servis na vrhu

Takoj se je rodila ideja o popravilu. Ki sva jo kasneje na vrhu tudi izvedla in smuka navzdol je bila rešena. Končno sva bila na zgornji snežni flanki, ki naju je pripeljala tik pod vrh. Ta je bil tako kot zadnjič kopen, le snežna flika nad steno je omogočila do prekinitve bodisi en dolgi ali tri kratke zavoje. Demonstrirala sva tako prvo kot drugo možnost. Seveda po nazdravljanju iztekajoči sezoni. 

Mala Mojstrovka

Navzdol so si sledili res uživaški zavoji do dveh krajših prekinitev, kjer vmes smuči ni imelo smisla natikati. Če jih sploh snameš seveda, bi rekel Borut. Še nekaj metrov peš do prehoda skozi ruševje in nato zavijanje do parkirišča. Snela sva smuči in si še enkrat, ob pogledu nazaj na plaz, rekla … zadnjič. Čeprav … res zadnjič? Borut pravi … nikoli ne reci nikoli :-)

Popravilo uspelo ... smučamo!