Kdo bi ne poznal zapisa največjega slovenskega pesnika o Bledu? Saj vendarle že eden od spomenikov, ki Priširnu poje slavo, citira … Dežela kranjska nima lepšga kraja, Ko je z okolco ta, podoba raja. In kaj bi torej na robu jeseni lahko bilo lepšega, kot večerni sprehod ob mirni jezerski gladini?
 |
| Grajska vrata |
Ki sva se ga z mamo odločila malo začiniti. Zato sva avto pustila pod gradom, na mestu, kjer je parkiranje, kot nama je kimal možakar, ki je usmerjal avtobuse, brezplačno. Za Bled in tudi širšo okolico nekoliko nenavaden naglas je izdajal tuje korenine, nekaj krepkih na to in ono je domnevo zgolj še potrdilo.
 |
| Podoba raja |
Vzpon do gradu je kar strm, če ubereš bližnjico še toliko bolj. Obstala sva pred dvižnimi vrati, danes osvajanje graščakov in njihovih mičnih hčera vsekakor ni bil najin cilj. Sva pa odkrila zanimivo razgledišče. In pot, ki pod njim pripelje skoraj na obalo jezera. Mimo svetega Martina in zanimivega znamenja, ki ne more skriti sledi oblikovalske žilice našega velikega arhitekta, sva jo mahala navzdol proti jezeru.
 |
| Sveti Martin |
Pomešala sva se med številne obiskovalce, kopice mladih so govorile zelo znane jezike. Še pred nekaj leti skorajda domačini so sedaj tujci. Pomikala sva se od enega spomenika do drugega, ob iskanju določenih točk spoznavala zgodovino. Kdo bi si mislil, da je park nad jezersko promenado oblikoval krajinski arhitekt daljne Švedske?
 |
| Jezero |
Postanek v TICu, prijeten pogovor, nato pa vračanje proti izhodišču. Večerilo se je že, nad jezerom so se oblaki barvali v pisane pastelne barve. Ugotovila sva, da se je pri nekdanjem Šmonu zamenjal lastnik, z njim pa tudi ime kavarne. Kremšnite so še imeli, ali so boljše kot tiste ob jezeru pa nisva hotela razsojati.
 |
| Na kremšnito |
Pojedla sva jih, nato pa s spodnje strani skorajda po ravnem prišla nazaj do parkirišča. Da je bil lep sprehod, sva se strinjala oba.
Običajno se zgodnje vstajanje obrestuje. Ko še v temi, z lučko na glavi hitiš s prijateljem do prav posebnega cilja. Kjer se kot prvi vpišeš na vpisni list. In bolj slutiš kot vidiš naravno znamenitost. Stebrasta smreka je, kot pravijo poznavalci, mutant. Zato ga je bilo treba zaščititi, posebej označiti, povabiti ljudi, da jo pridejo pogledati.
 |
| Jutranje sanje |
Kako drugače bi bilo v človeškem svetu. Kjer je vsakdo, ki odstopa, drugačen, moti. Mutant ne bi bil sprejet kot nekaj posebnega, temveč predvsem kot spaček, ki se ga je treba sramovati, ga zaničevati in izločiti. Kakorkoli. Sklenil sem, da se ob vračanju znova ustavim tukaj in si nenavadno smreko ogledam bolje, ob dnevni svetlobi. Tega sem se tudi držal.
 |
| Na vrhu |
Toda misli so eno, hitenje naprej, proti drugemu jutranjemu cilju je bilo že nekaj povsem drugega. Kljub tako imenovanemu zložnemu tempu, sva hodila kar hitro. Dihanje je postajalo globlje, besede, stavki, so počasi potihnili. Tema se je razkadila, budil se je dan. Ko sva stopala mimo samotne kmetije proti sedlu pod najinim vrhom, se je že videlo v daljavo. Zabrisano, pa vseeno.
 |
| Nekoliko kasneje ... |
Meglice so pokrivale dolino, vrhovi so z daljavo bledeli nad njimi. Prijatelj je priganjal, mudilo se mu je že. Vzpon, klop na vrhu, ki nima razgleda. Iskanje in najdba. Vpis, znova sva bila prva. V to skorajda nisva dvomila. Ob vračanju je bilo že več svetlobe, prijatelj je ušel naprej. Se mu je mudilo proti dolini, službi.
 |
| Klopotača? |
Sam sem stopal nekoliko počasneje, pogledal še za gobami, pa je bilo presuho. Ubiral sem parobke, raziskal strme bregove, pogledal v plitke grape, lovil gozdne ceste. In tam na mahu, že čisto blizu mestu, kjer se svet izravna, zagledal premikajočo klopotačo. No, saj slepec niti kača ni, pa tudi klopotal ni prav nič.
 |
| Stebrasta smreka |
Kot sem si obljubil, sem še enkrat stopil do posebne smreke, se začudeno ozrl v nenavadno rast, se spoštljivo poklonil naravi in njenim čudežem. Nato pa odšel nazaj, tudi meni se je čas za jutranje postopanje prav prehitro iztekal.
Dvokolo. Nanj sva skočila v Gozd Martuljku, kjer sva pustila avto in dom. In se odpeljala proti Kranjski gori. Seveda sledeč kolesarski stezi, s pogledom na Špikovo skupino, kaj pa drugega. Sam sem kmalu ostal zadaj, škatlice ob poti so zahtevale postanke, iskanje, vpis. Tudi veverica, ki je nič kaj preveč boječe zganjala vragolije na drevesu, je pritegnila in navdušila.
 |
| Jutro na kolesu |
Pa vendarle sem mamo končno ujel, nad Zelenci, ob klopci. Zgolj toliko, da mi je ušla naprej. In me znova počakala ob mejnem kamnu. Torej točno med Slovenijo in Italijo. A kaj, ko me je nato, brez, da bi to opazil, znova prehitela. In med mojimi postanki pri škatlicah oddrvela tako, kot bi bila pol stoletja mlajša, do stare železniške postaje Trbiž mesto.
 |
| Viadukt |
Kjer je ugotovila, da telefon sosedov ne mara, nedosegljivost pa presegla s prošnjo skupini domače govorečih, ki so prišli mimo. Sam sem med tem počasi napredoval v pravo smer, pa vendarle obupoval, saj so se moji klici vračali z obvestilom o nedosegljivosti. Ko sem pred Trbižom že naredil ovinek, raziskal eno od starih, pa tudi novo železniško postajo, sem poklical na številko, ki mi je prej dala podatek o pravi lokaciji.
 |
| Pogled v smeri Tromeje |
No, sedaj sem razčistil, da bo to na postaji »mesto« in že sem priganjal dvokolesnika do klopi, na kateri je res sedela in čakala. Vesela, da sva se našla, sva se bolj točno dogovorila kje in kako bo ponovno srečanje. Sploh, ker je telefon še vedno stavkal. Zakaj, sva ugotovila šele kasneje, doma.
 |
| Kokova |
Pot nazaj je bila znana, le kolesarjev je bilo neprimerno več. Še posebej med Ratečami in Kranjsko goro je bila kolesarska cesta skorajda polna, vožnja pa podobna slalomu mojstrov podkorenskih strmin. Toda bistveno je bilo, da sva se spet ujela, sedaj sem ušel naprej sam, brcal do Gozd Martuljka in še malo naprej.
 |
| Rateče |
Spet srečal že znano družbo kolesarjev, ki so se zabavali s podobnim hobijem kot sam. In se nato vrnil do avtodoma, kjer sva bila spet oba skupaj. Lep dan je bil, zanimivo kolesarjenje, to je bilo vsekakor zagotovo.
