Superjunaki

Bila sva sama. Tokrat so dekleta dala jasno vedeti, da je obisk kina in polet s superjunaki nedvomno bolj zanimiv kot pohajanje z nama nekje nad Ljubljansko kotlino. Tako nama ni preostalo drugega, kot da ju zaupava v varstvo ljudi s posebnimi močmi, ki uspejo iz digitalnega zapisa izvleči zgodbo, zapisano v daljni deželi, pravljico za nas običajne smrtnike, ki si vedno želimo nekaj več. 

Smer

In si ob tem, ko nekdo na platnu iztegne roko in poleti v zrak mislimo tisti znani rek iz veliko bolj realne komedije, našemu melosu toliko bližje. I tata bi sine. Midva si nisva nič mislila, da bi, midva sva kar šla. Ustavila najinega konjička streljaj od roba barja, na župnišču prebrala pomembno letnico, nato pa prav po napotkih stopila na pot. 

Pot

Tistega hriba, ki ima ime, ki je danes tako drugače mišljeno od nekdaj. Ko je bil tisti z nekaj več kilogrami tapravi dec. Danes pa je zgolj primerni kandidat za ravno v tistem trenutku moderno shujševalno kuro. Debeli hrib. Do njega sva sprva kolovratila po povabilu prijateljev od točke do točke nekoliko po svoje. 

Kam pa kam?

Toliko, da sva videla kakšno razdejanje je naredila silna roka narave pred časom. Drevesa so nekje ležala naravnost in počez. Kar strah te je, ko vidiš posledice silne moči. Narava je verjetno edini resnični superjunak, pa naj se človek še tako napihuje. Po zabavnem srečanju s prav posebnim kamnom sva prišla do dobro uhojene poti in po njej na vrh. 

Firbec

Tam naju je pričakala zanimiva žaba, takšna, na steroidih. Ogromna. In zraven nje prav takšna veverica, znana iz filma o časih daleč pred nami. Razgleda ni bilo, zato sva si prebrala le še pesmico domače duše, ki je morala svoje občudovanje hriba nad vasjo deliti z drugimi. 

Srečanje na Debelem hribu

Potem pa jo mahnila še do drugega hriba, po Brezovici nižje doli poimenovanega. Pa ga nisva prav našla. In se zato nič vznemirjala. Klic v dolino je namreč podal povabilo na kratek obisk k prijateljem, nadvse prijeten klepet in nato hitenje. K najinima superjunakinjama. Ki sta medtem zanesljivo že rešili svet.

Sveti Anton puščavnik

Ni bilo prvič ...

Hm. Klasika. Kaj bi drugega lahko rekel za tako markanten vrh. Viševnik, ki se vzpenja nad Rudnim poljem, je vendarle v zadnjih letih tako oblegan, da samoto na njem lahko najdeš le v res zgodnjih urah. Zato je bila odločitev, da greva od doma sredi noči seveda razumljiva. 

Razkuštrani

In zgolj najine lučke so dajale svečavo v mirnem gozdu nad parkiriščem. Vrh je čakal visoko, v snu, sanjal sanje o nekih daljnih časih. Smučišče je bilo kmalu za nama, sledila sva včasih prekinjeni sledi skozi žleb pod Zlatimi vodami. Pomrznjen sneg je bila prva slutnja nemirne smuke. 

Proti vrhu

Spogledala sva se. Luknjači so bili tu še posebej aktivni. Skoraj ni bilo dela pobočja, ki ga ne bi več kot uspešno in z nedvomno veliko zavzetostjo označili. Enakomerne sledi lukenj. Oblačni pokrov nad nama ni dajal upanja na svetlobo, ki je tako rado viden vsakodnevni gost. 

Očaku se obraz jasni

Vzpenjala sva se po pobočju nad Konjščico, štrikala sem in tja, dokler nisva kot tolikokrat poprej prišla do rame. Zavoj proti zadnji strmini, telovadba po shojenem in zdrsanem pobočju. Vrh. Priprave, nekoliko obiranja in nato čudenje. Takšno, z odprtimi usti. Kajti presenečenje je bilo pravo in pristno. 

Sončna pobočja

Rahla sled jasnine v smeri očaka, še nekaj minut prej vsega mrkega. Saj nisva vedela, kdaj shraniti trenutek, vsak naslednji je bil lepši. Končno na nebu ni ostal noben oblaček. Le v smeri Pokljuke je še vztrajalo sivo pregrinjalo. Spust za skalami in prehod na pobočja. Rodeo. 

Rjavina

Seveda, to sva tudi pričakovala. Smuči so šle malo po svoje, mimo prvih naslednikov sem švignil brez ustavljanja. Nadaljevanje po rami in nato zavoji naravnost v smeri Zlatih vod. Pobočje je bilo skoraj deviško, smuka pravi užitek. Kar smejalo se nama je. 

Deviška pobočja

Vse dokler nisva nad žlebom znova prišla do sledi tistih, ki so se spuščali po bolj običajnih smereh. Tu se je pravo poskakovanje in tresenje šele dobro začelo. Toda nič zato. Že sva bila na pobočjih ugaslega smučišča, nekoliko nižje cesta skozi gozd, zadnji zavoj.

Rodeo Time

Šentanc

Ko vidiš, da je v redu, je seveda treba ponoviti. In ko imaš še čas, bi bil greh, če si tega ne bi privoščil. Napoved je kazala solidno dobro, snega je še več kot dovolj, nevarnost plazenja skoraj minimalna. Danes gneče na parkirišču ni bilo, ko sem konjička naslonil tja ob sneg. 

Obet jasnine

Dobra družba je zavila do Zelenice, sam pa, precej utrujeno, proti Šentancu. Dan poprej in napori ter izzivi so se seveda poznali. Vzpenjal sem se po znanem pobočju, pogledoval, če mi kdo sledi. Pa ni bilo nikogar, plaz je ostajal prazen. Na vrhu izstopnega žleba je bilo znova svetlo, sonce je kazalo, da dan ne bo čisto mrk. 

Izhod

Po pobočju tik pod grebenom sem nadaljeval do vrha, se razgledal in ob tem hitro ugotovil, da se je nekje v dolini mleko očitno prismodilo. Navzgor so se pripodili oblaki, zakrili izstop in silili še višje. Ni bilo kaj odlašati, hitro sem skočil na smuči in odpeljal navzdol. Ker za menoj ni bilo še nikogar, časa za razmislek kam in kako ni bilo treba izgubljati. 

Pogled od zgoraj

Nazaj tja, od koder sem prišel, kaj bi drugega. Nad vstopom je bila megla tako gosta, da sem se najprej zbal, da sem že nekoliko prenizko. Pa potem ugotovil po sledeh predhodnikov, da bo v resnici treba še nekoliko navzdol, tam, kjer je možnost neprekinjenega smučanja zgolj še vprašanje dni. 

Okraski

Pomlad nezadržno prihaja, tu se ne da nič narediti. Spust v žleb in zavoji po trdi podlagi so bili prav uživaški, nekaj vrhnjega grifig snega nižje doli pa je bil razlog hitremu brezskrbnemu zavijanju. Dokler nisem pred seboj zagledal pot številnih luknjačev, se zapičil v eno od sledi. 

Begunjščica

In nato prav elegantno (vsaj sam sem imel tak občutek, vtis gledalcev, ki jih na srečo ni bilo, bi bil nedvomno povsem drugačen) prekopicnil v sneg. Otresel sem sneg s sebe, nato pa zavijal bolj previdno, iskal najboljše in predvsem najmanj zvožene predele, dokler se plaz ni iztekel na nekdanjem smučišču. 

Šentanski plaz

Od tam je šlo le še hitro navzdol, zavoji so si sledili vse do zadnjega, tam tik ob avtu. Kjer me je že čakala moja spremljevalka. Dan je bil obema v veselje.