nedelja, 28. februar 2016

Od Kislice do Stenice

Jutro me je prebudilo prezgodaj. Droben pramen svetlobe, ki je preseval mimo zastirala je kazal, da bi bil čas za vstajanje pravi. Toplota ob meni je zgolj nežno zapredla, zato sem vedel, da je odločitev na meni. Ko mi je zemljevid nepričakovano povedal, da sva večer zapustila na pravem koncu, da je tudi jutru čisto prav, je bila odločitev že sprejeta. 
Pogled graščakov
Siva cesta je valovala po pobočju okoli samotnih domačij in me na križišču usmerila tja, kjer je pred stoletji gospoda za debelimi zidovi potovala od začetka do konca svojega časa. Zidove so zime že krepko obgrizle, od nekdanje mogočnosti ni ostalo veliko. Nepremagljiva vrata so sprhnela, duhovi odšli. 
Kotel
Le domišljija te danes lahko odpelje na pravo srednjeveško gostijo s plesom in dvornimi norčki. Sam sem spominom hitro pomahal v slovo in se spustil v sotesko, sredi katere v kotel pada lepi slap. Stopil sem v mrzlo vodo, postal prav pri curku padajoče vode, nato pa sledeč možicem in rumenim packam začel valovanje. 
Moč svetlobe
Čeprav je bilo vreme dokaj kislo, pa tudi ime mojega cilja prav takšno, mi je bila hoja v veselje. Še posebej, ker so sledi vodile v pravo smer in se je na koncu pot iztekla prav tam, kjer sem si želel. Škoda, ker čas ni bil pravi. Ko bi pod menoj rumenel avrikelj. Tam v razglednih skalah nad strmino. 
Meglena dolina
Tudi nadaljevanje sem dobro ujel. Spust proti Ramšaku, kjer sem postal ob kapelici. Kdo bi vedel ob kateri priliki so jo domačini postavili. Nedvomno je bila pomembna. Lipi ji dajeta senco. Tudi nadaljevanje, čisto po svoje, se mi je posrečilo. Cesto sem zapustil prav, po grebenu Male gore nadaljeval proti vrhu. 
Krvaveče
In se ob tem čudil drevesu, ki je krvavelo. In tistemu nekoliko naprej, ki je zelenelo. Nenavadne barve v zimskem času. Prijeten pozdrav na vrhu, nato pa sem že hitel navzdol. Pa se je greben na drugo stran, z jasnimi rdeče belimi oznakami, vlekel kot da ga nikoli ne bo konca. 
Zeleno
Pa tako zelo sem čakal srečanje. Tam na križišču. Od koder sva skupaj stopala navzdol. Kot je prav in kot se zagre.

sobota, 27. februar 2016

Cicka

Oblačne koprene so se vozile nad Savo. Ta je v svojem dolinskem toku vsaj na videz dosti bolj mirna kot kmalu po rojstvu enega od svojih dveh krakov. Zato je bilo kar treba stopiti ob njej, se ujeti v njene misli in pogledati, kaj nosi s seboj. Marsikaj pobere po svoji poti, lepega, nasmejanega, objokanega, človeško hrepenenje ujeto v kapljicah. 
Jutranje barve
Ki so nekoč porosile izpod neba. Prav tistega, ki je bilo pred menoj, obsijano z rdečico svežega jutra za kamnitimi stolpi davnih zgodb. Stotine duš, ujetih v kamnite kocke. Vse skupaj zgolj prehod. Iz enega brega do drugega. Združuje. Kogarkoli že. Dejansko prav vse. Mesto je še spalo, ropotanje trdih kolesc ga ni zbudilo. 
Pretakanje
Zeleni lok mostu, nekdanje povezave, ki je danes zgolj še spomin minulih časov. Leseni pod na njem je res nekaj posebnega. Njegovim linijam sem sledil čez Savo, ravno tako ob vrnitvi na meni bližji breg. In pot nadaljeval do zidanega mostu. Kaj enega, kar treh. Njihovi loki so se prepletali nad zeleno vodo ob sotočju velike in male reke. 
Zidani mostovi
Save in Savinje. Dveh lepotic. Kar stal sem tam in ju gledal. Potem pa se s svojimi malimi kolesci poganjal naprej, po sivi cesti, mimo zanimivega slapu do nje. Cicke. Nenavadne naprave, ki je bila v letih preteklosti pomembna povezava. Vse nekaj drugega kot danes, ko je le zanimivost. 
Cicka
In dejansko prava pustolovščina. Ki je tudi mene popeljala čez Savo. Po zraku, visoko nad gladino, s pomočjo lastne sile. Vsekakor nenavadno doživetje. Na drugi strani sem se ustavil zgolj toliko, da sem pogledal, kje drvijo železne pošasti, nato pa zdrsnil nazaj. Znova zgolj do sredine, od tam naprej tako kot je treba in edino gre. 
Tekoča
S preprijemanjem, do končne postaje. Kjer sem se še enkrat razgledal, nato pa odhitel mimo mostov nazaj. Tja v objem topline. Prav tiste, katero čakam vedno tako težko ...

sobota, 20. februar 2016

Sončna Tromeja

Po dežju vedno posije sonce. Vsaj tako pravijo in do sedaj nimam čisto nič reči proti temu. Tudi tokrat je po deževnem petku v soboto oblačni pokrov začel kmalu kazati luknje, modrina se je širila in ko sem stopal ob spodnji vlečnici, je bilo že prav lepo. Kičasto bi tudi lahko rekel. 
Končno vreme kot se zagre
Seveda sem zavil v gozd, sledi mojega smučanja od dneva poprej so bile še vidne. Proge takrat nisem poškodoval. Sta jo pa danes prav uspešno luknjala dva s krpljami. Na srečo sem ju malo nad brano prehitel. In po nekaj zavojih poti ostal znova sam sredi beline.
Ožarjena
Vzpenjal sem se po tako znani poti, čakal, da se pod menoj začnejo odpirati pogledi, tja proti zahodu, na ravnino, nad katero kraljuje znanec Dobrač. Pobočje je bilo skoraj nedotaknjeno, zgolj bela sled preko njega. Dokler nisem prišel do smučišča, ki je danes delalo, nov sneg ni kaj. 

Čipke
Izbiral sem smer, kjer smo si bili s smučarji čim manj napoti. Na vrhu sem postal ob stebričku, nisem bil sam, lep dan je vabil. Najraje bi kar stal in užival v drugačnosti. A je bilo prostor treba prepustiti tudi drugim, pripravil sem opremo, se še zadnjič ozrl naokoli, nekaj spominov shranil. 
Pot
Nato pa odpeljal navzdol. Toda ne po smučišču, to bi ne bil pravi turni smuk. Zavil sem na puhasto pobočje, sledil samemu sebi skozi gozd. Površina je bila nekoliko pomrznjena, pa nič hudega. Na razcepu poti sem se odločil. V spodnjem delu je bilo snega premalo, zato ni bilo veliko za pomišljati.
Pogled z vrha
Zavil sem po cesti, sledil temu, kar je kakšno leto sankaška proga. Letos ne, je snega le premalo. Seveda je šlo bolj naravnost, prijetno srečanje malo pred travniki je bilo zgolj pika na i. Že sem peljal po belini s pogledom na Sovče. Sedaj mi ni preostalo nič drugega, kot hoja proti izhodišču.
Zavoji
Ki je vedno tako nekako odveč. Danes ni bilo čisto nič drugače. Pa je po tekaški progi šlo kar hitro. Še zadnji spust mimo samotne kmetije, nekaj zavojev proti cilju. Parkirišče je bilo pred menoj, sonce je sijalo, prav lep dan se je naredil. In še zdaleč ga ni bilo konec.