nedelja, 8. marec 2015

Ovčji vrh

Vedno je dobro poskusiti kaj novega. Tako je nenadna spodbuda z zaslona dala namig in usklajena odločitev je bila hitra. Jutranja vožnja k sosedom, nekaj adrenalinskih poskusov na poledeneli cesti in nato slovo od jeklenega konjička tam, kjer je najbolj prav. 
Omreženi vrh
Cesta proti Celovški koči je bila poteptana, pravo smučišče. Sledili smo ji z nekaj malega preskoki med ovinki, seveda kot običajno z nekaj dvoma o tem ali se je splačalo. Kdo bi vedel, tudi mi si nismo prav dolgo belili glave s tem. 
Mačenska planina
Očaki so privabljali poglede, zora jim je barvala vrhove. S te strani jih nismo gledali prav pogosto, opazovali smo sledi, kovali načrte. Samotna kapelica v tem kar je bilo nekoč živo, je opominjala na tek časa. In to, da minevanje ni vedno za vse slabo. 
Iz sence proti soncu
Svet se je odprl, naš vrh je bil blizu, tako zelo na dosegu roke. Do koče nismo hodili, tako zgodaj je še spala. Tudi planina pod nami, zbudila jo bo šele pomlad. Pod pobočji našega vrha smo se vzpeli na reber in po njej štrikali proti vrhu. Sem in tja, previdno seveda, vedno višje. 
Ovčji vrh
Nekaj korakov sem zaostal, lovljenje trenutkov je bilo dober izgovor. Pa saj ni bilo, da bi hitel. Se je le preveč pogledov odpiralo vse naokoli. Na poti sami. In tam od križa, tega rednega dodatka vedno več vrhov. Kjer smo ponovili znani ritual, nam tako znan. 
Tam daleč so sanje
Zapisovanje edinstvenega trenutka v digitalne znake, pokušina nekih precej bolj analognih zvarkov, smeh in dobra volja. Ki ne smeta nikoli manjkati. In nato zavoji, iskanje svoje smeri, nezvožene strmine. Kjer smo se podpisali z enakomernim vzorcem. 
Pobočja nad planino
Naredili še nekaj zavojev nad planino, nato pa sledili cesti, pokukali na plazove pod Stolom in pozdravljali tiste, ki jim zgodnje vstajanje dela težave. Je že prav tako. Drugače bi bila le prevelika gneča tam, kjer najraje čutiš mir, nasmeh prijatelja, kjer ti vedno, na čisto svoj način, tišina šepeta.
Lepi zavoji

sobota, 7. marec 2015

Na sonce

Vsaka zima je posebna. Nekatere nam nasujejo snega, da ne vemo kaj bi z njim. Druge so prav skope, spet tretje ga namečejo v valovih, vmes pa nam vzbujajo upanje s pomladnimi vložki. Saj bi težko rekel, katera od teh je najboljša. Vsaka ima svoje muhe, tako kot se bo vedno našel kdo, ki bo vihal nos. 
Grozljiva nakaza
Čakali smo lep dan, ko bi na smučišču nad Sovčami lahko dekleta nekajkrat zavila po pripravljenih progah, sam pa bi se podal v sedaj že tako znane gozdove. In kot pravijo, kdor čaka, dočaka. Dan je bil lep, ravno prav hladan, snega še dokaj dosti. Vsaj na prvi pogled. Kajti poti so že kazale gola rebra, včasih je bilo treba sneti smuči. 
Ledeni oklep
Pomlad prihaja, kar je prav, saj je tudi čas za to. Samotna je bila tokrat moja pot, srečanj ni bilo. Razen s ptičjim čivkanjem v spodnjem delu in sončnimi žarki višje. Voda je bila zjutraj okovana v led, pregrada je bila z belo brado in vedno bolj škrbastimi zobmi kar nekoliko grozljiva. Pohitel sem mimo, zagrizel v breg. 
Pod sončnim vrhom
Dobrač je bil kot že toliko juter najprej obsijan s soncem, kmalu se je v tople barve odel tudi vrh nad menoj. Ob smučišču Stole sem se vzpel do najvišje točke, do tja, kjer se srečajo tri meje. Zgodnja ura je pomenila samoto, ki pa se je z drdranjem vlečnic kmalu razblinila. Užival sem na vrhu, tik ob lesenem znamenju, dokler ni do mene prišel hrup smučarjev. 
Dobrač 
Še hitro sem pogledal proti dolini, kjer se je življenje že prebudilo, nato pa po premisleku zavil na znani travnik. Nekaj lepih zavojev se je hitro izteklo na cesto, ki je pozimi tudi sankaška proga. Sedaj ni bilo več kaj razmišljati, bele odeje v gozdu je bilo marsikje zgolj za vzorec, treba je bilo slediti cesti. 
Zavoji
Tudi njej je topli jezik v spodnjem delu stopil sneg, nekje so se še našli obvozi, tik pred koncem ne več. Previden prehod, spust čez travnike in nato prečenje do roba smučišča. Že sem bil nazaj, tam na koncu, kjer se je zjutraj vse skupaj sploh začelo.
Sovče

sreda, 18. februar 2015

V tretje gre rado ...

No, tudi prav. Prvič je bilo odlično, toda tudi drugič ni bilo slabo. Torej tretjič ne more biti nič slabše. In res ni bilo. Ko sva zgodaj zjutraj, še v luči baterijskih svetilk stopila mimo piskača, ki naju je pozdravil na svoj, prav poseben način. In z zeleno lučko spustil naprej. V bela prostranstva pod Begunjščico. 
Prebujanje
Kjer se je sem in tja posvetila bleda lučka. Nekdo je vstal še pred nama. Toda njegov cilj je bil drugje. Midva sva sledila stopinjam prejšnjega dne, tokrat sem res štel. Pa nekaj čez petsto obupal. Koraki so si sledili naprej. Leva noga, desna noga, naprej, višje, mimo koče in v pobočje pod angeli. 
Penjenje
Ruševca danes ni bilo na spregled, svoj ples, s katerim naju je presenetil dan poprej, je odplesal verjetno nekje drugje. Pred kakšno svojo kuro. Sva mu privoščila, ko sva iskala najboljše prehode navzgor. Sam še posebej previdno, spomin na lovljenje ravnotežja dan poprej je bil še živ. 
Sence
Ko me je morebiti ravno čiščenje očal, s katerimi bi ugledal divji ples za tisti nerodni trenutek preveč zamotilo. S sedla je le nekaj korakov do vrha. Presenečenje. Temno je še bilo, dan je komaj lezel v deželo izza grebenov na vzhodu. Na plazu nasproti naju ni bilo videti nič več, lučka je verjetno izginila za rob. 
Dan se je prebudil
Megleno morje pod nama se je penilo, viharniki so kot nemi stražarji strumno stali, razmršeni. Vrtela sva se okoli, vse je bilo treba zabeležiti. In se smejala, ko sem misleč, da gre za vpisno skrinjico skoraj odprl baterijo plazovne postaje. Potem pa že okoli ruševja naredila prvi zavoj. 
Plazova in grape
Temu so sledili še številni, do sedla in pod njim, mimo koče na prostrane širjave nekdanjega smučišča. Znova so sledila bežna srečanja, prehitela sva jutranjo lučko, peš se je spuščal navzdol. Do kam je prišel nisva ugibala, vse je šlo hitro, že je bil tu zadnji zavoj, pogled nazaj, zadovoljna ugotovitev. Bilo je lepo. 
Elegantni zavoji

(Ljubelj – Triangel)