Porezen

Kot bi parna lokomotiva zobate železnice sopihala v breg sem zapuščal sedlo in lovil malce starejšo generacijo. Kdo bi si mislil, da je imela zgolj dva ovinka zavite ceste prednosti. Nič ni kazalo, da jo bom kdaj ujel. 

Jutro na obronku

Noč je umila nebo, sonce pobožalo poletne senožeti. Nad globokimi grabni je tekla meja svetlobe. Tam doli je vse spalo, dan še ni segel pod strma rebra. Zlate trave so nežno valovale. Veter je odnašal vprašanja, svetloba raztopila sence dvoma. Švignil sem naprej, iztegoval roke k nedoločnim sanjam. 

Zlate trave

Visoko nad mano so se stapljale z neskončnostjo. Slepe, brez pravega upanja. Zgolj še eno slepilo. Kdo bi vedel, komu bi verjel? Šarlatanu, ki iz kart razbere vse, kar si želiš vedeti? Kavni usedlini v rahlo okrušeni skodelici? Ne vidi se čez daljni obronek, ne vidi se jutrišnji dan. Zatorej nima smisla gledati, smiselno je zgolj iti. Naprej, s pozdravom, tja, kjer se vidi. 

Strmali

Kmetije na obronkih. Osamljene so pripovedovale. Kričale. Kako bogat je, kdor zna prisluhniti bolečini, solzam, skritim nasmehom, pogledom, življenju in smrti. Daljni rodovi. Zgodbe. Kamnita stavba se je vpletala vanje, obrazi, tuja povelja. Zapisana v zidovih, skoraj pozabljena. 

Konji

Danes je govorica zvenela drugače. Domače, prijazno. Zgolj kot pozdrav, nisem se ustavljal, hitel sem višje. Tja, od koder se vidi najdlje. Skoraj domov. Šotor nad pomnikom preteklosti je odpiral vrata v daljave. Hitre besede, komaj razumljive, so kot rafal streljale pozdrave. 

Opomin   

Nekaj časa sem jim sledil, dva nasmeha sta se zlila v prešeren smeh. Veselje nad bivanjem, obračanje, vedno novi razgledi so bili pred nama. Doline, strmali, vršaci, kraji, ljudje, usode, spomini. Enega sva ujela tam spodaj, znotraj debele železne ograje. Da ostane. Za vedno. Zapisan na najbolj minljivo pomnilniško kartico, zapisan v srce. 

Zapisano v srce  

(Petrovo Brdo – Porezen)

Sestri

Ko poletna vročina pritiska s polno močjo, je treba vstati zgodaj. Kajti zgolj jutra so s svojo nekoliko omagano svežino prava za potep. Ali vsaj začetek pobega. K sestrama, ki v svoji samoti željno pričakujeta obiskovalce. 

Mirno jutro

Zbrana skupinica je imela prav tak namen. Nenapovedan obisk, ko prvi sončni žarki ravno nežno dvigujejo tančice prvinske nedolžnosti. In zgolj krik zgodnjega ptiča zmoti šum drdranja vode čez skale, mimo votlega kamna in naprej. 

Pragovi

Poromali smo tja k sotočju, kjer si igrivi sestri podata roki in skupaj odplešeta proti barjanskim ravnicam. Ostanki nekega življenja izvabijo nasmeh. Razigranih nas ni strah ničesar. Skačemo na zaobljene kamne, bredemo po mrzli vodi, besede se odbijajo od sten kanjona. 

Brodenje

Čez mahove se vlečejo brki kapljic, ko jih gravitacija vleče v strugo. Medved je na drevesu pustil svojo sled. Tabor kosmatih gozdovnikov. Kot da bi zašli na sceno iz nekega filma. Požvižgujoč gremo mimo, pokimamo, naj bo dobro. Globoko ožino premagamo brez težav, le izbira prave strani je pomembna. 

Sotočje

Brodimo naprej, dokler nas klepet ne zapelje predaleč. Smeje se vrnemo, vzpnemo na parobek, visoko nad reko. Hočemo videti dlje, pa smo še daleč prenizko. Vračamo se mimo tabora, občutek se vrne, kar malo nelagodno se počutimo. Samo še zvok bendža manjka, pa bi tekli. 

Divjina

Znova smo na mestu poljuba. Pomahamo eni sestri, stopimo drugi naproti. Dela se nedostopno. Toda premagamo zagozdene balvane, presenetimo višje speči par in občudujemo slapove. Vzpenjamo se mimo njih, voda prši v globino. 

Iz sonca v temo

Dokler v stranski soteski ne zagledamo tankega curka. Drsi čez steno, se odbije in pade v tolmun. Brez nepotrebnega hrupa, mirno in elegantno. Obrnemo se, napoved hrupne skupine nekoliko višje ni dober obet za nadaljevanje. 

Eden izmed mnogih

Nove sledi kosmatinca, skoki, šumenje. Prestop čez zadnje balvane, dan se je zbudil. Vedno več je kopalcev, gneče, glasov. Stopamo mimo, v svojem svetu, zaprti, varni. Le pogledamo se. In vemo. 

Smo čudna druščina :-)

(Soteski Iške in Zale)

Korenjenje

Počasi se je svetloba razlivala čez nežno valovito gorsko pokrajino. Podrgnila se je ob ruševje, zamrmrala skozi veje macesnov, objela krave na parobku. Odločno je stopala pod meliščem, švignila na planino, hitela še naprej. Pogled ji je sledil, nasmeh, veselje. 

Kržišče

Dan je bil še mlad, svež, ves mehak. Nobenih ostrih senc. Zadnji ostanki noči. Jutranje meglice so se razkrajale, koprena je dolino zastirala kot pajčolan skrito lepoto nedolžnosti. Hodil sem po dnu, se počasi dvigal. Čakal, da se mi na vrhu kot manjši čudež pokažejo kamnite špice spominov. 

Grintovci

Na podlagi modrega neba so bile privid. Iztegnil sem roko, se bal, da bodo izginile kot prijetne sanje. Potem pa znova stopil na pot, pomahal starim znancem, preskočil val in se spustil v globino. Previden korak je iskal stezico, se zravnal in počasi oddahnil na travnatem pomolu. 

Kompotela z Mokrice

Kraj za postanek, počitek, razmislek. O smislu in času, o nas, drobnih zrncih peska na peščeni plaži neznanega oceana. Mesto za bogove. Nežen cvet je zadrhtel ob poti, ko sem znova zadihal v strmino, se vzpenjal, spuščal. Iskal prehode med ruševjem, vedno so se pokazali. 

Cvet

Vprašanja o tem, kdo je tukaj hodil pred menoj, sem položil na oltar zadnjega vrha. Lepote dneva so se kazale v vsem svojem sijaju, hvaležno sem se poklonil, čemur sem bil priča. Planina pod mojimi nogami je bila živa, tanek pramen se je sukal iz dimnika. Nobenega vetra ni bilo, da bi se poigral z njim. 

Kapela na planini Košutna

Čakal sem prijazne besede, pozdrav z roko. Potem pa zgolj pri sebi zamrmral »z Bogom« in za ovinkom tega pozabljenega kraja postal pri križu. Nekoč je oznanjal neko vero. Danes, zapuščen od vseh, čaka, da ga zadnji udarec položi v večni sen. 

Križ si je naložil

Pod strmimi stenami sem hitel na znano pot. Sedaj sem vedel. Kod in kam in kdaj in kako. Se bo to jutro izteklo, zame, neznatni drobec peska, ki ga val za valom dviguje, premetava in znova odlaga na rob sončnega dne. S hvaležnostjo sem se ozrl na prehojeno pot, dvignil pogled in oba sva vedela, da se kmalu znova srečava. 

Jezerca

(Jezerca – Kriška planina - Planina Koren - Vrh Korena – Kompotela – Mokrica – Kompotela - Košutna – Planina Košutna – Planina Koren – Kriška planina - Jezerca)