Dežela zaznamovanih vrhov in bučečih voda

Saj vem. Doma je marsikaj. Za postoriti. A kaj, ko se zunaj prebuja pomlad in vreme je v nasprotju z napovedjo kazalo prav dobro. Celo sonce je na vsake toliko časa radovedno pokukalo skozi nenadno luknjo med oblaki. Opazovalo, kako zavijava malo po svoje. 

Oblačni razgledi

Kot so kazale kozje stezice. In hotel korak. Če pa sva že začela nekoliko drugje kot običajno. Je tako prišlo. Ko se je smer sukala prav nenavadno, je bilo treba znova pomisliti kam in kako. Strmina je popustila, na drugi strani sva našla zanesljivo sled, za katero sem vedel, da naju bo pripeljala do vrha. Nisem se motil. 

Križani vrh

Še nekaj globokih vdihov naju je ločilo do tja, kamor sva bila namenjena. Pred leti smo sem zašli z otroki. Kot na ogrlico smo nabirali vršičke naokoli, tako primerne za popoldanski izlet. Toda vse se spreminja, deroči tok časa nas je odnesel tja, kamor si niti ne želimo. Na vrhu sedaj kraljuje križ, kot da bi ga bilo treba. 

Pot

Zgolj zato, ker nekdo ni mogel znotraj sebe občutiti veselja svoje vere, ga je moral izkričati vsem, ki to hočejo slišati ali ne. Le zakaj? Spomin mi peša, sem se tolažil. Čeprav so ostanki padlih stražarjev pogleda kazali, da nimam prav. Človek je zamahnil s svojo roko in stoletja so izginila. 

Pršenje

Z vrha je skoraj vedno več poti. Midva sva izbrala tisto, ki nama je dajala zaupanje. Kazala je sled številnih korakov. Ta že mora peljati prav. Sva si rekla. A nekaj minut nižje ugotovila, da naju je premamila, goljufiva kača. Strma, skoraj prepadna rebra, niso dajala kaj misliti. Nazaj je bilo treba. 

Bučeči Šum

Zadihana sva sedaj izbrala komaj vidno sled. Privlačno, skrivnostno. Pravo. Peljala naju je strmo navzdol, hitela tja, kjer je bučeča voda doma. Zgolj za trenutek sva obstala med pršenjem. Kapljicami, ki so hotele v nebo. 

Katarina

Spustila sva se do polj čemaža, z vsemi čutili vpijala surovo moč in divjo lepoto. Pogled se nama je ustavil še na lepem loku človeških rok, nato pa sva že stopala nazaj. Toda dosti bolj naravnost, valovanj skoraj ni bilo več. 

Tja daleč...

Pa je tudi prav tako, noge so bile že nekoliko utrujene, dan pa je obetal še mnogo zanimivega. Razglede. Takšne in drugačne. Presenečenja. Zavedanje… 
(Sv. Katarina – Hom – Vintgar)

Deseti brat

Poganjanje pedalov, prvo letos, je bilo povezano z marsičim. Predvsem seveda Jurčičem in njegovimi zgodbami. Desetim bratom. Vsemi poglavji. Nekega življenja. 

Višnja Gora

In seveda iskanjem. Skritega. Zakaj? Zaradi povsem nepomembnih zadev. Bi rekel marsikdo. Navdušenci smo seveda povsem drugačnega mnenja. Izzivajoč nerazumevanje bližnjih. Pa vendarle. Najbolje je združiti prijetno s koristnim. Miganje in zabavo. 

Miganje

Čeprav povezano z brskanjem po najbolj nemogočih krajih, skakanjem po gozdu, prebijanju skozi goščavo, krvavih sledeh trnja. In tistim nasmehom, segajočim od ušes do ušes. Ko skrito končno držiš v svojih rokah in radovedno pobrskaš po vsebini. Pravega zaklada. Če ob tem srečaš še sorodno dušo, je še toliko lepše. 

Razgledi

Takšna srečanja, povsem nenačrtovana, so tisto, ki dajo poti sol, tisti pravi okus. Povezanosti. Razumevanja. Bližine. Prvi klanci so na mrzlo jutro ogreli mašini, stekli sta v pravem ritmu. Zgodbe so hitele mimo naju, zapletale so se in razpletale. Lahko bi cel dan sedel ob eni, a časa ni bilo, že je čakala nova, morebiti še bolj zabavna, divje napeta, skrivnostna. 

Sv. Duh

Pohajala sva naprej, srečanje je bilo prijetno, se ve. Lovili smo se večji del poti, si pomagali, poklepetali. Posedeli na sončku. Tako prijetno je grelo. In ob tem tudi pogledali. Naokoli. Saj se ve, kam najraje. Tja proti domu. Se vidi? Vsaj vzpetine v bližini? Kdo nas tam čaka? Se veseli snidenja? 

Nenadejano slovo pri sv. Janezu Krstniku

Spust navzdol. Kot vedno, kot vse. Gravitacija in te stvari. Menda. Mimo nas, ujetnikov sedanjosti, so hiteli drobci preteklosti. Opazili smo jih. Toda ob mislih na usode, ki so se nekoč prepletale na komaj zaznavnih kopicah kamenja, smo v glavah imeli tisto, kar nas čaka. Kdo bi si vedel kaj? V tem norem svetu. 

Cilj ali šele začetek?

Še zadnji spust, še zadnja zgodba. Pustolovščina se je zaključevala, le še vrnitev je bila potrebna. Po ravnem. Čez griče že ne. Je bila odločna. Kdo bi ugovarjal. Je bilo dosti tega za danes. Skoraj preveč. Torej ni za pretiravati, vsako kupo se da napolniti zgolj do roba. In tudi tokrat je bilo tako. Čisto prav in prav lepo.  

V znamenju polža

(Višnja Gora – Muljava) 

Visenje

Pomaham. Odločitev je bila sprejeta že ob mežikanju v umirajočo noč. Samo moja bo jutranja pot. In prav je tako. 

Prehod

Visenje. Visoko v zraku. Odvisen zgolj od samega sebe. Topli prsti grabijo hladno kovino. Pogled je uprt v sivo steno. Globina me ne mami. Vzpenjam se po nebeški lestvi, tja v gotovost. Ko je prepadni del za menoj tega sprva niti ne opazim. Hitim. In se vračam. 

Strmi prehodi

Na robu otipam pravi kamen. Juhej. Trenutek negotovosti in že posije sonce. Pa je jutro komaj vstalo. Prvi vpis, nato pa naprej. Tja gor. Na razgledni rob. Kjer bom zadovoljen s seboj gledal na pikice, ki daleč spodaj hitijo po svojih nepomembnih dnevnih opravkih. Skrbi jih tiščijo k tlom, vidijo zgolj znotraj svojih plašnic, le streljaj daleč od nebes. 

Skalna pot

Samovšečno se jim nasmiham, vzvišen nad takšno plehkostjo. In pozabljam, da sem zgolj prgišče minut daleč od svojih lastnih temnih misli, čisto običajnega vsakdanjika. Lovim trenutke, hranim jih v spomin, zapisujem v škatlico. Za kaj in koga, niti sam ne vem. Pozdrav in čisto nepotrebno hitenje. 

Tam doli je vse drugače

Potopim se v gozd, srečam sorodno dušo, meni najbližjo. Skupaj zajadrava preko sedla proti najvišji točki sosednjega griča. Kjer zvonovi cerkvice pol ure prehitevajo. In se še posebej lepo vidi. Vse naokoli. Zvonček menda izpolni marsikatero željo. Vendar pa tam ni več miru in prijaznega pogleda, nasmeha, želje po srečnem sestopu. 

Konec romanja

Množica romarjev je prevelika. Neosebna. Hrupna. Zato nihče ne sliši samega sebe, še manj soseda. Ni nama všeč, pobegneva navzdol, mimo številnih psov, barbik, obrazov, ki si jih ne zapomniš. Le vonj ostaja nekje v nosnicah. Močan, nenaraven. V mislih sva povezana, skrbi so potisnjene vstran. 

Kuhinja

Šele ko stopava mimo prvih hiš, zasejanih na rob pobočja, se v nama znova začenja prebujati čisto običajni vsakdan. Postaneva del velike brezoblične množice. Ostaja zgolj hrepenenje. O tem, da bi poletela…

(Vikrče – Grmada – Šmarna gora – Tacen)