Mala Mojstrovka

Ker je ta vikend avtodom počival, so se mi hitro pocedile sline po turnosmučarski nedelji. Ko sem poklical Boruta, ki je še pred dnevi zatrdil, da je smuči že pospravil na podstreho, je ta le pokimal, da bi bil Vršič res pravi za zaključek sezone. Ki je bila bolj skromna, toda kdo bi ji gledal v zobe? Nekaj turnih smukov smo pa le nastrgali skupaj. 

Dan se prebuja

Borut je predlagal odhod ob pol petih, sam sem ga v strahu pred hudo gnečo premaknil še za pol ure prej. Ob pol šestih sva tako že gledala, če je kje še kaj snega. Lučki sta osvetlili le kamenje. Pa je nekaj trenutkov kasneje Borut vzkliknil, da ga je našel. In res sva lahko stopila na smuči, brez težav hodila navzgor po sprva precej uborni, kasneje pa že malo bolj izborni snežni podlagi. 

Pogled z Vratc

Le kamenje, ki odpada iz sten Grebenca, je kazalo, da bo morala biti smuka nekoliko bolj previdna. Čudila sva se, kako, da ni še nikjer nikogar. Bila sva že visoko, skoraj pod steno, ko je na Vršič začelo pritekati življenje. Smuči so ostale na nogah vse do Vratc, potem pa so za nekaj deset višinskih metrov, v pomladnih mesecih klasika, pristale v rokah. 

Znova na snegu

Z Borutom sva se smejala, da je čudno, kako da podobno kot ceste preplavljalo električna kolesa, še nihče ni pomislil na male gosenice za turne smuči in kakšen baterijski snežni top za take kopnine, kot je z ruševjem poraščeno skalovje, preko katerega vodi pot. Komaj sva znova na snegu zakorakala naprej, že so se Borutu začeli upirati psi. 

Neprostovoljni luknjač

Nič ni pomagalo prepričevanje, tudi moja ideja o srenačih ni padla na plodna tla. Smuči je zapel na nahrbtnik in nadaljeval peš. Sam sem prečil pobočja, ujel smučino, nadel srenače in na koncu do vrha prišel ravno takrat kot današnji neprostovoljni luknjač. Na vrhu sva se pripravila za spust, ob malici pa naredila pravo čago pri planinskih kavkah. 

Sonce

Nekatere so bile celo tako pogumne, da so si ponujene koščke upale vzeti iz roke. Druge so zaradi naravnega strahu pred človekom ostale praznih … želodcev. Naredila sva še nekaj fotografij, potem pa odsmučala po trdi, s puščavskim peskom začinjeni podlagi. Zgoraj je kar ropotalo, a nižje kot sva bila, bolj se je poznala za ta čas leta nenavadna toplota. 

Kavke imajo zajtrk

Sam sem skozi ruševje prečil peš, Borut pa se je na smučeh prebil do dveh ali treh zavojev na letni poti. Potem pa je tudi on moral smuči prijeti v roke. Sedaj sva že srečala koga, na plazu, ko sva rezala zavoje izogibajoč se kamnom po odpuščenem snegu navzdol, pa je bilo vzpenjajočih še precej več. A kolone le ni bilo, kot sva doživela pred časom, je komentiral Borut. 

Borut pod Vratci

Pripeljala sva se do Vršiča, na koncu že skorajda malce na silo, a je vendarle šlo. So pa tudi pobočjem nad Vršičem vsekakor šteti dnevi … Midva sva bila več kot zadovoljna in končno le to prav zares šteje. Zagrabila sva smuči, odšla do avtomobila, se še zadnjič ozrla po plazu, grapah, Grebencu, pikicah, ki so lezle tja, kjer sva midva danes že bila. 

Pogled z Vršiča

Nenavaden ribolov

Z Larsom in Juretom smo se že dobrega pol leta dogovarjali za dan na avstrijskem Koroškem. Sam sem predlagal, da gremo, ko ne bo več snega in preden drevje ozeleni. Začetek aprila je bil s svojimi visokimi temperaturami skorajda skrajni čas, zato smo v petek, ki je obetal sončen dan, zgodaj zjutraj odpeljali proti Jesenicam. 

Nad vasjo Heiligengeist

Skozi smrdljivi karavanški predor smo prišli k sosedom na senčno stran Alp, peljali do Beljaka in nad njim zavili v dolino na severni strani Dobrača. Ustavili smo na parkirišču nekdanjega smučišča v kraju Heiligengeist, od tam stopili mimo zadnje kmetije še malo v breg, potem pa odvili na krožno pot. 

Hundsmarhof

Makadamski cesti smo sledili proti Hundsmarhofu, vmes na visokih mestih kot pravi ribiči lovili škatlice, ki so omogočale vpis. Snega ni bilo seveda nikjer več, dnevne temperature pa so zgolj še rasle. Tudi pogled v daljave je na posameznih vrhovih pokazal le še nekaj malega beline, zime je očitno res konec. 

Nenavaden ribolov

Nekoliko smo se spustili, zavili nazaj in se po nekaj uspešno odlovljenih škatlicah še enkrat vrnili do poseke, kjer ene od škatlic tudi ob tokratnem iskanju nismo uspeli najti. Očitno so gozdarji podrli tudi smreko, na kateri je bila obešena. Med hojo je bil objavljen nov zaklad, zato smo se po vrnitvi na parkirišče hitro zbasali v avto in odpeljali do Bad Bleiberga. 

Pogled na Dobrač

Nad krajem smo peljali do vhoda v rudniški jašek Markus. Straži ga pravi pravcati zmaj. Razgledali smo se, še posebej lep je bil pogled na Dobrač. Po postanku v lokalni trgovini smo odpeljali do Fellacha in nad njim začeli po makadamski cesti ubirati skorajda pravljični krog. Vsaka škatlica je posvečena eni od klasičnih pravljic. 

Zakladolovca

Hitro so bile najdene, tudi bonus smo uspešno izračunali in se vpisali. Še dva izziva, štirje dodatni malo naprej. Vse smo uspešno našli. Sledil je premik do Zilje, ob njej teče lepa sprehajalno kolesarska pot, sledili smo ji in uspešno našli vse zastavljeno. Je bila pa pot kar dolga, prehoditi smo jo morali v obe smeri. 

Pohod ob Zilji

Midva z Larsom sva imela približno enak tempo, Jure je moral včasih ubrati tek, da ni preveč zaostal. Dan se je nagnil v večer, premaknili smo se preko Korenskega sedla na slovensko stran, v Kranjski Gori našli še hišo Kekčevega očeta, povečerjali pico, potem pa že v temi peljali proti domačim krajem, Ljubljani.

Važič

Ob Ljubljanici

Kratek razmislek, potem pa smiselna odločitev. Moral sem po kolo na servis in kje je bolje do BTC, če ne okoli riti v žep. Varžet smo včasih rekli. Zakaj bi, prav res, šel naravnost, ko grem lahko precej okoli in se ob tem še malo pretegnem. Itak. Zatorej sem korak zastavil skorajda čisto v drugo smer, hodil proti centru Ljubljane, pristal na Tromostovju in tam pozdravil Ljubljanico. 

Tromostovje

Šel sem čez tržnico mimo Zmajskega mostu ob nabrežju proti Cukrarni. Malo za njo sem ravno ugotavljal, da kar dobro hodim in imam časa še na pretek, ko je pogled na telefon pokazal, da je bil objavljen nov zaklad. Le streljaj proč, ravno tako ob Ljubljanici, kjer stoji nekaj korakov od Šuštarskega mostu spomenik predvojnemu županu Ivanu Hribarju. 

Simbol Ljubljane

Tistemu, ki je zavrnil sodelovanje z okupatorjem tako, da je ob zrelih letih, štel jih je namreč 90, zavit v Jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico. Ni treba posebej razlagati, da se zanj plavanje ni končalo najboljše, Ljubljana je ostala brez župana. Razmislek ni bil dolg, že sem jo mahal nazaj, mimo stolnice in skozi staro Ljubljano do končne točke. 

Ljubljanica

Ponosno sem tam kot prvi naredil fotko, sebek ali selfie mene in župana, ki je v bronu vstal iz mrzle reke. Potem pa po principu … ponovi vajo … znova skozi mesto korakal proti Cukrarni. Od nje sem šel po Poljanskem nasipu naprej ob desnem bregu Ljubljanice, prečkal Gruberjev prekop, nadaljeval po poti za pešce. Pravi mir je bil v primerjavi s hrupnim centrom, ki sem ga ravno zapustil. 

Fužinski grad

Preskočil sem Ljubljanico čez Brv pri Brodarjevem trgu, stopal mimo Fužinskega gradu, pri psihiatrični kliniki stopil na Pot in ji sledil skozi Polje v smeri BTC. Zadnji del sem prehodil že v temi, sam, če odmislim hrup obvoznice, v miru. Kolo me je že čakalo, videti je bilo, da so ga serviserji dobro pregledali. Po kratkem postanku v trgovini sem se odpeljal proti domu.

Proti BTC