Dež. Nebo je tiho jokalo, kaplje so padale na liste, zdrsele po njih, z enega na drugega, vse nižje, pod vplivom težnosti, do tal. Polnile so se struge hudournikov, grozile, da raztrgajo obalo, odnesejo vse pred seboj. Pa me ni skrbelo.
 |
| Vodna pot |
Ko sem stopil na skalo, prestopil vodno pot in se na drugi strani vzpenjal skozi gozd. Za kaj hudega je bila vodna sled preveč prijazna. Jutro bo mogoče drugače. Kdo bi vedel. Meglice mokrega dne so zakrivale razglede, me puščale v svojem svetu. Velik balvan me je pozdravil, možic nekoliko višje.
 |
| Kopica usod |
Postal sem ob njem, spregovoril nekaj besed, nemo mi je odgovarjal. Vsak je nanj odložil del sebe, spisal zgodbo, shranil spomine. Na klopco bi sedel. Tam na robu. Užival v pogledu. Če bi bilo kaj videti in ne bi vlaga lezla v vse pore. Tako sem stopil naprej, kapljice z neba, velika luža pred menoj, voda vse naokoli.
 |
| Poplava |
Brodil sem naprej, črno belo usnje se je pomikalo mimo mene, pastir z veliko palico za njimi. S pobočij se je cedilo, slapiči, postanek sredi travnikov. Iskanje skritega, hitra najdba tistega, kar je prijatelj pustil pod drevesom. Oznaka za naslednike, da bodo vedeli, da sem nekega deževnega jutra sledil dnevu.
 |
| Voda povsod |
Kot privid se je iz meglic pokazal obris. Koča, planšarija, zeleni travniki. Lahko bi naredil korak, ugotovil, ali je resnična, prestopil prag, spregovoril besedo. Nisem razmišljal. Obrnil sem se, pustil tisti trenutek, ohranil skrivnostnost. Mimo mene so drseli znani prizori, toda tokrat sem jih videl z druge strani.
 |
| Privid |
Tudi stvari, ki sem jih prej spregledal. Zmaja. Rjave kape, tam za smreko, majhne, velike, znanega imena. Povabil sem jih s seboj, v neznano. Hodil sem naprej, navzdol, proti strehi, suhemu domu. Nebo je jokalo. Gledal sem in se čudil. Kajti meni se je ... smejalo.
 |
| Zmaja |
(Ljubelj – planina Korošica)
Ljudje smo res malenkostni. Izgubljamo čas in moči za stvari, ki so dejansko nepomembne. Ko se lahko po dolge tedne prepiramo, kako naj bi se gori pravilno reklo. Stegovnik, Štegovnik, Štegounk ali še kako drugače. Ja, tudi drugače namreč gre. Naj bo Špegounk?
 |
| Jasa ob poti |
Kajti res je razpotegnjen vršni greben tak, kot bi se odseval v ogledalu, postavljenem na sredini. Spet nova kost za glodanje tistim, ki jo hočejo imeti. Mi smo raje stopili iz avtomobila, se pretegnili tam v Dolu, in nato po cesti stopili tja, kjer so razgledi.
 |
| Prvi razgledi |
Skozi gozdove, po stezah, mimo jase in v strmi breg. Brez razmišljanja o imenu, ta nam res ni bil pomemben. Veliko bolj gobe, ki so se ponujale na smrekovih iglicah, potoček, ki ga je bilo komaj kaj. In seveda cvetice. Ki se s koreninami krčevito držijo v razpokah, kjer je prsti komaj za vzorec ali še toliko ne.
 |
| Preživetje |
In tisto najlepše. Razgledi. Zanimivo, da vedno hočemo videti dlje. Radovedne nas zanima, kaj je tam za robom, na drugi strani doline, čez reko. Ob možicu se nam zdi, kot da smo na vrhu svojega malega sveta. Daleč nad vsemi nepomembnimi skrbmi, ki bodo že jutri pozabljene.
 |
| Valovanje |
Iskrice v očeh, nasmeh prijatelja je vreden več kot vsi zakladi tega sveta. Ob njem se tudi meni smeji. Tak dan, s soncem obsijan. Ko se med spustom, tja na drugo stran, znova zalotiš, da obstaneš odprtih ust. Kateri škrat je tu iskal rudo?
 |
| Nenavadni prehod |
Zvrtal luknje sredi stene, sem in tja? Odprl prehod na drugo stran. In kateri umetnik je svoje sne in upe upodobil tako, da jih vidi prav vsakdo? Ki mimo te njegove Altamire stopa gor, dol ali naokoli. Nisva se dolgo spraševala. Je vabila pot naprej.
 |
| Sanje |
Prekobalila sva se na drugo stran in med spustom tja, kjer se vse konča, kjer je konec te poti, kjer sva vedela, da se dobimo skupaj spet vsi, odkrila nove zaklade. Seveda ni bilo, da bi šla kar mimo. Zapeljali so naju in nisva se pretirano branila.
 |
| Vir |
Pa ne za predolgo. Le toliko, da nisva na jaso prišla prekmalu, temveč ravno prav. In smo se potem vsi skupaj, tja dol proti krajem, kjer energije ni več, smejali čez in čez.
(Dol – Stegovnik – čez okno nazaj v Dol)
Kar slonela sta na avtomobilu. In z daljnogledom v roki sredi temne noči zrla proti plazu. Mogoče se je v ruševju skrivalo kaj zanimivega, je divji petelin čakal jutra na robu snežišča? Ali pa sta zgolj preganjala dolgčas.
 |
| Megleni prehodi |
Nam je bilo kmalu vseeno, stopili smo mimo, lučke na glavi, smuči v rokah. Le do snega. Ko smo se začeli vzpenjati po plazu in imeli v mislih, da bo že čez nekaj tednov kopen. Prve sledi pomladne odjuge so se poznale tudi tu, začetek konca neke zime nad Vršičem.
 |
| Prijatelja |
Na plazu smo gledali navzdol, dokler se je še videlo. Ko smo stopili na kopnino Grebenca, so nas zagrnile megle. Smelo smo stopali višje, čakali, da znova pridemo do snega, upali na svetlobo, ki bi predrla otipljivo belino.
 |
| Izginevanje |
Na roki se je pokazala rdeča sled, hitro smo jo zakrpali, nadaljevali s smučmi, po pobočju, v krnico, znova navzgor. Pobočje je postajalo znano, velika skala, izbrali smo sledi pod njo. Utrujenosti ni bilo več čutiti, vrh je bil blizu, vedeli smo.
 |
| Dobrote |
Le preveč na rob se ne sme, ostanki opasti še vedno štrlijo nad praznino. Varljivo varno je bil videti sneg tam v megli, ustavili smo se pri možicu, se spraševali, kdo ga je postavil tu, na tem osamljenem vrhu.
 |
| Možic |
Planinska kavka je zaokrožila okoli nas, zvedavo opazovala in pristala na varni razdalji. Razgledov na tak dan ni bilo, pa nič zato. Veselili smo se malih stvari, že del grebena, ki se je zasvetil za trenutek, je bil presenečenje.
 |
| Razgled |
Tudi nad nami se je igra oblakov nadaljevala, ko smo že mislili, da se bo sončni žarek prebil do nas, se je nebo zagrnilo. Slika za spomin, pokušanje, smuči so zarezale v sneg. Za nami je pršela ojužena zavesa, sledila nam je, kamor smo zavili.
 |
| Pod Grebencem |
Dolgo prečenje, prebijanje skozi ruševje, hoja po Grebencu. In nato še sklepno dejanje. Vriskanje po plazu, mimo prvih naslednikov, ki so v potu svojega obraza zavidljivo gledali naše zavoje. Prav jim je, drugič bo treba vstati prej.
 |
| Vršič |
(Vršič – Velika Mojstrovka)
