Borut je najprej rekel seveda, čez nekaj minut pa sporočil, da ne bo šlo. Se zgodi. Tako mi ni preostalo drugega, kot da grem sam. A kam? Na Jakob mi samemu ni dišalo, pod gorami je menda tudi konkretno vleklo, še višje je bilo tako ali tako že nekaj prvega snega. Ja, saj mi vendarle ostane najvišji vršiček nekdaj domače občine. Šenčurja torej.
 |
| Prehod v neki drug svet |
Apnišče. Po koncu epidemije tam niti nisem bil prav velikokrat. Torej, zakaj pa ne? Odpeljal sem do Olševka, parkiral pri spomeniku nad vasjo, stopil po cesti. Na razcepu makadamskih cest sem šel, da se ne zamerim eni ali drugi, kar po sredini med obema. Pot se prijetno vzpenja, prvo srečanje, gospodična s psom se je že spuščala.  |
| Možic |
Ob skali ostanki nekakšnega zavetišča, najverjetneje zgolj igrišče lokalnih otrok. Poti ni bilo težko slediti, čeprav je bil spomin na pretekle obiske že nekoliko bled. Na novem križišču so bile skladovnice drv. Očitno bo zima, ki je pred nami, huda. Kot tisti vic o Indijancih, že izpred let. Sem in tja, predvsem na kakšnem razcepu, je bil postavljen tudi kamniti možic.  |
| Apnišče |
Nekdo je želel, da tisti za njim brez težav ali zapletov najdejo smer. Še nekaj zavojev, naravnost navzgor, obline pobočja so mi bile znane, vrh je bil na dosegu rok. Pokukal sem v škatlo na vrhu, na drugi strani stopal navzdol, preko razglednega travnika in še naprej. Do novega brega, vzpona proti Štefanji Gori. Hitro sem bil pri cerkvi, svetemu Štefanu je posvečena.  |
| Pogled s travnika |
Pa se nisem pretirano obiral, nekaj trenutkov, da se dih umiri, potem pa levo po grebenu, strmo skozi gozd navzdol. Sem moral biti kar previden, da mi na vlažni zemlji ni zdrselo. Pod izvirom sem se spuščal, redka srečanja, samota večera. Pri skladovnicah drva sem zašpilil klobaso, znana pot me je peljala proti spomeniku, avtu, izhodišču. Dan je bil čisto v redu, sedaj pa naj kar pride dež …
 |
| Štefanja Gora |
Ni komentarjev:
Objavite komentar