Raziskovanje

Že dan poprej sem se dogovoril z Dejanom, da prileti zjutraj do Mekinj, od tam pa greva skupaj raziskovat Kamniško Bistrico. No, beri pobirat zaklade, se vpisovat, tam v Koncu in nižje. Tako je tudi bilo. Dejan je pripeljal ob pol osmih, naložila sva mojo opremo, odpeljala do Doma v Kamniški Bistrici, naprej proti balvanom, ki jih je v krnici pred več tisoč leti odložil ledenik. 

Dejan pod vrhom Žagane peči

Najprej sva se ustavila pri Žagani peči, splezala na slabih deset metov visok balvan, da sva razpoko, ki ga je prepolovila, videla še od zgoraj. Potem sva šla do Lepega kamna, na katerem sedaj nisi več dobrodošel. Vsaj tako je kazala ključavnica na vratih novega stopnišča. Zadnja je bila največja, Slivnica. 

Slivnica

Res je ogromna, v njenih stenah se preizkušajo plezalci. Danes jih (še) ni bilo, šla sva naokoli, se vpisala, stopala navzdol. Premik do parkirišča za Spominski park, do katerega vodi lepo urejena pot. Prvič sem bil tukaj, lep spomin, hkrati opomin. Na veliko tistih, ki so tja nekam v nebo odšli prav iz gora, na katere se nama je danes že odprl pogled. 

V Spominskem parku

Proti Kurji dolini sva šla kar naravnost navzgor, malo po svoje skozi gozd, prišla do ceste in po njej na prod potoka Krvavec. Posušila ga je vročina teh dni, struga je bila danes suha kot poper. Šla sva do balvanov, eden je na eni, drugi na drugi strani grabna. Kot je videti, tudi plezajo nanju. Sem in tja klin, svedrovec. 

Kurja dolina

Nad nama so se zaslišali glasovi, presenečeno sva prisluhnila. V tej samotni, od vseh pozabljeni dolini res nisva pričakovala nikogar. Ko sva se vrnila na cesto, je hkrati nanjo prikorakal par. Sta šla malo pogledat tja pod stene, sta odgovorila na najine začudene poglede. Po cesti sva se vrnila do avta, prestavila nekaj nižje. 

Rokovnjaške luknje

Pogledat sva si šla rokovnjaške luknje, se ustavila pri Bôsu, slovitem gorskem vodniku iz teh koncev, obhodila jezerce pri izviru Kamniške Bistrice. Pogledala sva si še Mali izvirek pri Predaslju, skuhala Firštov golaž, potem pa pod nihalko za Veliko planino iskala drevo, na katero bo treba splezati. Z nekaj pomoči Jureta, ki je prišel s hčerko, nam je to na koncu tudi uspelo. 

Opica

Plezal sem jaz, toda prijatelja sta pomagala. Še postanek pri nihalki, potem pa se je Jure odpeljal po svoje, Dejan pa me je odložil v Mekinjah. Odpeljal sem proti domačim koncem, v Komendi naredil en krog s kolesom. Nekako tako, kot je te konce zagotovo velikokrat prevozil tudi Pogačar, le da sem bil sam veliko bolj počasen, pa tudi zanimal nisem prav nikogar. Kar je po svoje še dosti bolj prav.

Roza in rumeno

Ob Kamniški Bistrici

Dan bo vroč. So napovedovali. Torej bo treba zgodaj naokoli. In po možnosti ob reki, saj voda daje hlad. Ko je Jure rekel, da pride ob sedmih, sem najprej malo zavijal z očmi, saj se mi je zdelo pozno. A ko sem se v Mekinjah sredni noči, no, že malo čez, poslavljal od Gregorja in njegove boljše polovice, mi je bilo jasno, da bo spanja bolj malo. Nič zato. 

Polžek s senco

Jure je zamudil kvečjemu minuto ali dve, parkiral svoj moped poleg avtodoma, peš sva se ob nekdanjem samostanu spustila na pot, ki teče ob Kamniški Bistrici. Zagledala sva malega polžka, prav hecno oranžno hiško je imel, pa še veliko senco je vlekel za seboj. Nič se naju ni bal, rožičke je stegoval naprej, po polžje hitro lezel na svoji poti. 

Kamniška Bistrica

Znak na začetku pohodne poti je kazal, da je zaprta. Krajši del je bil res malo bolj grob, a čisto lepo prehoden. Ob poti so bile škatlice z vpisnimi listi, v katere sva se po najdbi vpisovala, včasih je kakšno našel en Jure, drugič drugi. Na kamnu na poti je bil narisan srček. Čisto majhen. Če ne bi bil pozoren, bi šel zlahka mimo, ne da bi ga opazil. 

Jure v grmovju

Prišla sva na travnike, od koder se odpira lep pogled na hribe, vse od Krvavca z dobro vidno zgornjo postajo Njivice, preko Zvoha in drugih vrhov nad planino Koren. Vidi se kamnolom, tam, kjer se začenja zožena dolina Kamniške Bistrice. Šla sva mimo večjega turističnega kompleksa, z vsem, kar spada zraven, celo mala lesena kapela v stilu kamniških planin stoji na robu. 

Srček

Obrnila sva, se skozi vas Godič in pod Zdušo vrnila krožno na pot ob Bistrici. Šla sva proti Kamniku, do Keršmančevega parka, mimo spomenika mamutu, po kratkem postanku v trgovini pa naokoli tja, kjer je nekoč stal Kurhaus. Zdraviliški dom bi bil lep prevod, domačini bi verjetno slovenili bolj preprosto. Kurnik. No, sedaj ga ni več, pozobal ga je čas. 

Pot

Šumenje reke naju je spremljalo dokler nisva zavila skozi Mekinje, ob zidovih nekdanjega samostana, mimo pokopališča, do izhodišča. Za tak vroč dan je bilo vsekakor zadosti, sva se strinjala. En Jure je sedel na moped in se odpeljal na bazen, drugi je čakal prevoz, prijetno družbo, popoldanski piknik v prijetni senci.

Mali grad

Klub Klobuk

Spet sem bil v dilemi kam in kako. In spet se mi ni dalo z dvema, štirimi, kolikor koli že kolesi. Toda kam potem, da bo malo drugače. Saj na Rožniku sem bil letos že kar velikokrat. Hm, Bokalce, tja do gradu? Toda ne po najkrajši poti, raje malo naokoli. Čez Klobuk. Super. Le še izvedba je manjkala. Od doma, do Šiške, pod hribom do izvira, kjer sem natočil vodo. 

Izvir pod Šišenskim hribom

Potem pa proti Podutiku, mimo kolesarskega (uradno danes bolj fensi – bike) parka navzgor, na sedlu, kjer gre desno cesta na Toško čelo, levo. Kmalu mi je bilo jasno, da se proti Stražnemu vrhu lahko vzpnem le po eni od kolesarskih stez. Po trailu torej, da se »razumemo«. Mogoče je nekoč obstajala tudi čisto lepa steza, za pešce, pa je ni več. 

Tihožitje v Podutiku

Dva kolesarja sta zavila levo, cela četa je divjala proti meni. Sem se jim umaknil s poti za drevo, a so se kar malo ustrašili, ko so me zagledali. Pa saj samo nisem hotel biti v napoto, da o kakšnem članku v črni kroniki ne govorimo. Stopal sem čez vrh, se na drugi strani spet spustil na pohodno pot, nadaljeval proti lovski koči pod Klobukom. 

Stražni vrh

Sem jo le obšel, se vzpel na travnat vrh, do katerega je malo pred menoj prilezel kolesar. Ko je odpeljal, sem imel najvišjo točko za nekaj trenutkov le zase. Razgledno mesto sem prepustil gospe, ki je sopihala navzgor. Nekaj srečanj je danes bilo, kakšne posebne gneče pa res ne. Spustil sem se v Bokalce, ob ograji, za katero raste novo naselje, stopil do gradu. 

Vzorec

Tam sem se vpisal, šel pod avtocesto in prepričan v zemljevid hotel priti do Brda. Pa vrisane ceste, prehoda, v naravi enostavno ni bilo. Na srečo mi je prijazna gospa namignila, naj stopim kar mimo njihove hiše, na drugi strani bom spet prav. Pri parku Angele Piskernik sem prišel do Poti, zavil v smeri Koseškega bajerja. 

Klobuk

Kar precej nas je bilo, nekateri smo hodili, drugi tekli, tretji kolesarili, četrti nekaj vmes. Ja, tudi to je možno. Prijatelj, ki sem si ga obetal za družbo pri hidraciji, me je dal na čevelj. A nič zato. Sem si pod Šišenskim hribom spet natočil vodo, menda je odlična, če ne celo zdravilna. Osvežilna vsekakor, pod to se lahko podpišem. Počasi se je večerilo, ko sem po dobrih treh urah ubiral še zadnje korake do domačega praga.

Pot

Trilogija nad Suhim Ruševjem

Ponoči nekako nisem mogel prav spati. Že tako sem ušel v deželo sanj šele, ko je bila ura že krepko čez polnoč. Potem pa sem se zbudil ob treh, še nekako zaspal nazaj, ob štirih pa ni šlo več. Vstal sem, pojedel nekaj za zajtrk, pripravil še tisto, kar nisem dan prej. Ob pol petih, skoraj do minute natančno, sem stopil navzgor. 

Ko se dan še ni čisto zbudil

Nekaj svetlobe je že bilo, toliko, da lučka ni bila nujno potrebna. Po nekaj minutah se je preko gorskih grebenov okoli mene razlila svetloba, dan je prišel. Nikogar ni bilo naokoli, ura je bila le dokaj zgodnja. Na Zelenici je bilo prižganih nekaj luči, toda večina oken je bila še vedno temnih. Hodil sem pod Možmi, zavil na pravem mestu proti krnici Suho Ruševje. 

Suho Ruševje

Ura je bila pol šestih, ko naj bi sonce vstalo. A je bilo okoli mene še vedno dokaj mračno, le Vrtača je bila že rdečkasto ožarjena. Hodil sem po krnici, Zelenjak je bil pred menoj. Ko sem prišel nad Žleb, sem zavil desno, se vzpel po pobočju, preko grape, kjer sem pred časom v snegu obrnil, naprej mimo planik, murk in drugih cvetic do ploščate skale. 

Ob poti

Sledi palic predhodnikov so mi pokazale, da sem prav. Prekobalil sem se na drugo stran, vzpel do križa na vrhu Palca. Sonce se je zbudilo, vstalo, skrivalo za oblakom. Zato so bili vrhovi, doline pod njimi, vse naokoli, še povsem zaspani. Spustil sem se nazaj nad Žleb, prečil pod Zelenjak. Sledil sem stezici, včasih se je bilo treba tudi malo prijeti, a nič zahtevnega. 

Palec

Že sem bil na vrhu, tu je križ lesen, nanj pritrjena vpisna skrinjica. Slovenska. Kajti sosedje imajo svojo, na sosednjem vršičku, na drugi strani meje. Kateri je višji, ne vem. Pogledal sem v škrbino, strma stena se spusti vanjo. Pred leti sem tu splezal navzgor, ob pogledu na izpostavljenost vertikale kar nisem mogel verjeti. Mladost je norost. 

Vrtača in Zelenjak

Šel sem še do sosednje skrinjice, stoji na razbiti skali, ki bo prej ali slej zgrmela v prepad. A stoji že dolgo, to sem vedel. Previdno sem se spustil do melišča, prečil pod Vrtačo. Pod nogami sem zagledal improviziran zarjaveli klin z vrvno zanko. Le komu je koristil in kako, da je pristal pod stenami, grapami, sredi grušča? 

Murka

Šel sem še malo naprej, potem pa zavil navzgor. Ujel sem korake predhodnikov, stezico, ki je bila kje bolje, drugje malo slabše vidna. A z nekaj občutka za orientacijo, pogledom naprej, se je vseeno brez težav našlo prehode preko travnatih pobočij, skozi gruščnate grape, ob ruševju. Že sem zagledal znani cepin, ki namesto običajnega križa precej bolj po planinsko označuje vrh. 

Takole sosedje vidijo vrh Zelenjaka

Posedel sem na najvišji točki, zadosti zgodaj, da še sam. Še ura, dve, pa se bo tu gori trlo pohodnikov. Nazaj sem šel prav tam, kjer sem prišel. Pot je bila še vedno samotna, le eden je prisopihal nasproti, po pozdravu hitro nadaljeval v smeri vrha. Spust se mi je zdel hitrejši, že sem bil na melišču, zavil tja, kjer bi lahko tekel navzdol. 

Vrtača

In sem. Pristal na riti, je kar bolelo. Pa ne predolgo, hlače pa tudi nobene niso večne. Na poti so se začela srečanja, kar nekaj se jih je vzpenjalo, spraševalo, kam in kako. Prvič tukaj niso bili čisto prepričani. Ko sem odvil proti Zelenici, je bila pot že prava avtocesta. Ja, danes bo na Vrtači velika gneča.

Zelenjak in Palec

Zgolj stopil sem mimo koče, številni so sedeli pred njo. Šel sem navzdol, pozdravljal, odzdravljal. Le na servisni poti sem bil dokaj sam, večina se jih je očitno vzpenjala po plazu. Še zadnji prijazni pozdravi. Pet ur po tem, ko sem vstal iz postelje, sem bil nazaj, na parkirišču, pri avtodomu. Ja, lep začetek dneva je bil.

Slovo

Nočna srečanja

Saj srečanja, če hodiš pozno zvečer ali celo ponoči, v temi torej, niso tako pogosta. So pa vsekakor zanimiva. Včasih s kakšno osamljeno človeško dušo, ki ne more spati ali iz tega ali onega razloga ne najde miru. Včasih z živaljo, ki jo zgolj zaslutiš, ko zašumi nekje v gozdu nad teboj. Ali se počasi plazi preko poti, tako počasi, da komaj opaziš, da se premika. 

Plato in tunel

Spet druga skače, hoče pobegniti, saj jo luč, ki pride iz teme, plaši. Ti pa se sprašuješ, je to res zgolj grda krastača ali mogoče začarana princesa, ki čaka na poljub princa. No, princ nisem, zato mi kakšno poljubljanje seveda niti slučajno ni prišlo na misel. A sedaj že malo prehitevam, gremo čisto od začetka. 

Beli cvet

Pripeljal sem se na Ljubelj, parkiral tam kot običajno, kar malo jezen, ker se nekateri ne ozirajo na druge, parkirajo počez. Saj mene niso motili. Toda zjutraj bodo planinci grdo gledali, nas vse dajali v isti koš. Stopil sem čez nekdanji carinski plato, prižgal lučko, zgolj toliko, kot je treba, zložno stopil navzgor. 

Luna nad Begunjščico

Nič nisem hitel, sem vendarle obljubil, da ne bom. Hrup posameznih avtomobilov, ki so izginili v tunel ali iz njega pripeljali, je počasi zamiral, objela me je tišina, mir okoli mene. Ko sem prišel skoraj do kapelice, je v pobočju nad menoj zašumelo. Postal sem, prisluhnil, se spraševal, ali sem s svojimi koraki zmotil nočni mir kakšne srne. 

Koča

Nič se ni videlo, šumenje je utihnilo, moji koraki so po grušču škripali naprej. Lunin krajec je sijal nekje nad Begunjščico, dajal premalo svečave, da bi se res kaj videlo. Ko sem bil nekaj metrov pred kočo, mi je nasproti prikorakal možakar, v eni roki je imel smrekovo vejo, na moj pozdrav je nekaj zamrmral nazaj. Tujec verjetno, sem sklepal. 

Obeliska pod zvezdnim nebom

Koča je bila tiha, temna, če je bilo v njej kaj živega, je spalo. Postal sem med obeliskoma, se zagledal v daljavo, kjer je bila na zahodu še komaj vidna sled dneva. Pogledal okoli, potem pa stopil navzdol. Možakarja sem kmalu dohitel, ob pozdravu prehitel, razmišljal, da bi še kakšno prijazno rekel. Pa je le nekaj zamomljal nazaj, kot bi mu bilo nerodno, odveč. Zato nisem silil, si mislil svoje, korakal naprej. 

Krastača ali princeska?

Kmalu je ostal nekje zadaj, v temi. Upal sem, da ne pohodi slinarja, ki je prav počasi lezel preko poti. Ali bo poljubil krastačo, ki se je stisnila k zaščitnemu zidu, mi je bilo pa čisto vseeno. Če iz nje skoči princeska, naj jo kar ima, jaz je ne potrebujem. Zatopljen v svoje misli sem počasi korakal naprej, navzdol, k svetlobi obcestnih luči, hrupu avtomobilov, mehki postelji.

Kapelica

Pivo in spomini

Dan je bil lep, prijatelj je predlagal Koseški bajer. A do tja sem moral priti. In le kje bi bilo bolje, če že greš, kot čez Rožnik? Da se vsaj malo sprehodiš, narediš nekaj korakov, dvigneš utrip. Na takšne vroče dni je v gozdu tudi nekaj hladneje. Nekaj čez šesto sem stopil proti Šiški, nasproti Stare cerkve nadaljeval do preskoka preko Celovške ceste, šel skozi Tivoli. 

Pogled na nebotičnik

Na igriščih pod Cekinovim gradom je bilo kar živahno, naprej v parku pa so se posamezni sprehajalci porazgubili. Zanesljivo se pozna tudi, da je poletje, čas počitnic. Stopal sem po robu med gozdom na eni in Rožno dolino na drugi strani, šel mimo znanega rogača, pri Čadu so natakarji švigali sem in tja. Pozno kosilo, zgodnja večerja, saj niti ni pomembno. 

Rožnik

Vzpon do Rožnika je bil hitro za menoj, s te strani hodim bolj poredko. Tudi mize pri tej gostilni so bile polne, poti naprej, v smeri Most, Šiške pa presenetljivo prazne. Tu vendarle običajno srečaš kopico sprehajalcev, pohodnikov, kolesarjev, tekačev, nekaterih z njihovimi štirinožnimi vrečami bolh, drugimi brez. 

Praznina

Pod Šišenskim hribom seveda ni bilo kaj veliko razmišljati, zagrizel sem mimo nenavadnih piramid do stolpa na vrhu, se na drugi strani spustil po stezi navzdol, na cesti zavil v smeri skakalnic. A še preden sem ugledal zaletišča, sem skozi drevje nad seboj zagledal stari zalet skakalnice, ki je že res dolgo ni več. 

Skakalnice

Se spominjal časov, ko sva s prijateljem plezala navzgor, prav do sobice na vrhu. Danes nihče ni postavljal takšnih ali drugačnih rekordov, šel sem naprej, do uravnave, po makadamski poti in preko glavne, asfaltne ceste proti Koseškemu bajerju. Malo sem moral še počakati, potem pa je prišel prijatelj. 

Dedek Mraz

Na klepet, pivo, dve, preganjanje komarjev, tam na robu večera. Kot vedno je bilo prav prijetno. Obujati spomine, skupne poti, dogodke, zgolj bežne trenutke. Govoriti o današnjih dneh, o tistih, ki pridejo, niti nima smisla. Naj bodo kakršnikoli že bodo, naj bo čim več skupnih, naj bodo čim lepši, kar jih je še pred nami. 

Klepet na robu večera

Drevo

Ni se mi dalo. Res ne. Včasih sem enostavno len. Mogoče to pride s starostjo, mogoče je zgolj vprašanje dneva, mogoče je čisto kaj tretjega. Položaj zvezd na nebu. Lahko pa vsakega malo, a res bi težko rekel, kateri razlog je prevladujoč. Enostavno se mi ni dalo sesti v avto, odpeljati sem ali tja, do nekega izhodišča. Pa tudi na kolo se mi ni dalo. 

Nebo

Hm, res ne vem, kaj je z mano. Kajti potem ostane za eno popoldne komaj kaj resnih možnosti. Rožnik na primer. Kot običajno. Tudi prav. A če je že treba nekaj malo zaplesti, zakaj ne bi potem zapletel tako, da bo malo drugače kot običajno. Recimo s tem, da grem pogledat drevo. Eno, čisto točno določeno. Končno, zakaj pa ne. 

Jakopičevo sprehajališče

Stopil sem proti Tivoliju, opazoval nebo, skozi mrežo oblakov se je prebijala svetloba, ustvarjala nenavadne vzorce. Mestoma je bil pogled na temne kosme prav strašljiv. Hodil sem do Celovške ceste, na drugi strani šel skozi Tivoli, prečil Jakopičevo sprehajališče, šel mimo pastirčka in pod obronki gozda do odcepa prave poti. 

Pastirček

Saj je ni bilo težko najti, le zaraščena je bila sprva videti. Pa ni bilo tako hudo, stopal sem nekaj deset metrov navzgor, že od daleč videl, kje je pravo drevo. Gaber. Razvejan, toda tako, da se je do prvih vej treba kar potruditi. Za izbrance torej. Prijazen objem, potem pa navzgor, proti soncu, če ga je še kaj nad krošnjo. 

Čuden sad

Pa seveda nisem šel tako visoko, le do mesta, kjer sem se vpisal. Saj po pravici povedano se od tam ni videlo prav veliko. A že občutek je bil dober. Spustil sem se navzdol, preskočil nazaj na pot, se vzpenjal navzgor, kar strmo in naravnost, vse do vrha Šišenskega hriba s tisto veliko anteno. Tam sem odvil proti Rožniku. 

Pot na Šišenski hrib

Nad menoj je bil oblačen pokrov, toda tam proti Krimu je bil pas jasnine. Šel sem mimo cerkve, navzdol proti Čadu, mimo hrošča, pod obronki gozda nazaj do Tivolija. Zopet sem bil v mestu, pravega miru ni bilo več, še toliko manj, ko sem prečkal vedno prometno Celovško cesto, se vračal proti domu.

Rožnik, kaj pa drugega ...