Partizanka

Partizanska steza ali po domače kar Partizanka je bila med drugo svetovno vojno, tako pravi zgodovina, pot, ki so jo uporabljali partizanski kurirji. Leta 1955 pa so jo uredili za pohodnike in od takrat je za tiste, ki se vzpenjajo proti vrhu Šmarne gore iz Šmartna, vsekakor ena od bolj priljubljenih možnosti.

Ob zadnji hiši

Res je v srednjem delu ob mokrih dneh nekoliko blatna, a ni sile. Obvoz, preskok ali pa nekoliko blatni čevlji. Vse možnosti do odprte. Tudi ko grem sam navzgor, mi je ta steza še najboljša. Izogneš se tistim, ki sopihajo po Romarski poti ali višje Poti čez Spodnjo Kuhno iz Tacna. Povrh se po Partizanki vzpneš strmo, hitro in izstopiš prav na vrhu, ob obzidju cerkve. 

Pot kurirjev

Tudi danes sem po tem, ko sem stopal od pokopališča v Šmartnem in nekoliko začudeno gledal v prav hudo oblačno nebo, zavil mimo ostankov zadnje hiše, tam na robu travnika. Izginil sem v jesenski gozd in hodil po sledeh kurirjev. Prekritih z ostanki odpadlih listov. Je le jesen. Bil sem sam, nikogar daleč naokoli. 

Ljubljana

Kar je pod to romarsko goro Ljubljančanov tako nenavadno, da sem se že spraševal, ali se nisem morebiti nehote znašel v neki časovni zanki, prestavljen daleč v preteklost. Ali prihodnost, kaj veš, kaj nas čaka. Zadihano sem se vzpenjal. Nekaj drobnih kapljic, ki so name padle komaj sem dobro začel hoditi, mi je govorilo, naj pohitim. Malo pred vrhom so do mene priplavali prvi glasovi. Torej očitno človeštvo še obstaja. 

Gorenjska pod meglenim pokrovom

Naredil sem nekaj fotografij, pogledal na uro, odkimal misli o Grmadi, se nasmehnil srčku na robu klopi in jo mahnil nazaj kar po poti vzpona. Hitro sem se spuščal, presenečen, ker mi je nasproti prihajalo kar precej zadihanih duš. Upal sem, da z lučkami v nahrbtniku, saj je pod oblačnim pokrovom na zemljo že legal mrak. Prišel sem do prvih hiš, pod cerkvijo in šolo do parkirišča. Zdaj je bilo že temno, čas je bil za odhod domov.

Srček