Klasika

Klasika. Kaj naj drugega rečem. Včeraj sem bil na Šmarni gori, danes sem jo kar od doma mahal proti Tivoliju na Šišenski hrib in Rožnik, jutri bom mogoče na Toškem čelu. Kdo ve. Očitno sem se odločil, da pred poslabšanjem vremena, ki se nam napoveduje proti koncu tedna, oberem vse priljubljene romarske poti Ljubljančanov. 

Mesto

Sam, saj z mano očitno nihče več noče. Pa saj kdaj je tako še bolje, čisto prav. Imaš čas le zase, da lahko kaj premisliš, zaslišiš bitje srca, se vprašaš, kje enkrat v preteklosti si zavozil. Ali pa kdo drug, ki te je naredil takšnega, kot si. Da po svoje nisi za nikamor. Se le redko kje počutiš domačega, zaželenega. 

NLP?

Da imaš še, ko srečuješ ljudi, sredi mesta, na osamljenih stezicah, bolj ali manj neznane, občutek, da te malo čudno gledajo. Hm. Čak en mau, bi rekel Mlakar. Glede na misli bi bilo bolje, da bi ostal doma, buljil v ekran, če si že ne morem najti družbe, ki bi me odtegnila od takšnega razmišljanja. Ja, očitno res zračni pritisk pada, poslabšanje vremena je čutiti, ne le v kosteh. V glavi še dosti bolj. 

Vesoljci so med nami ...

No, od doma, sem rekel. Proti Šišenski cerkvi, za njo navzgor, kar naravnost, brez prestanka skozi jesenski gozd do Šišenskega hriba. Kjer se ti zdi, tako malo surrealistično, da si se znašel v SF filmu, ali vsaj Vojni svetov Orsona Wellsa. In pred teboj ravnokar pristaja NLP. Grafit na bližnji stavbi še doda svoje k temu. Vesoljci so (že) med nami. Šibal sem do Rožnika, cerkve, navzdol k Čadu, spet v Tivoli. 

Večer

Vmes sem se spet nasmehnil ob velikem hrošču na drevesu. Danes je res nenavaden dan. Edgar the Bug, če se ga še kdo spomni. Ne? Bo treba spet pogledati Može v črnem. Nad mesto je legel mrak, ko sem prečkal Celovško in nato cik-cak, malo sem in malo tja, odvijugal do doma. Je bil že čas, drugače bi se mi, glede na zmedene misli popoldneva, morebiti res še kaj čudnega zgodilo.

Edgar the Bug?