četrtek, 04. julij 2019

Medvedova jama

Zgodnje jutro ne preveč lepega dne. Tema se še ni razkadila, ko sem visoko nad dolino Korošice ujel dobro vidno stezico. Saj ji na srečo ni bilo težko slediti, naključni obiskovalci s podobnim ciljem, kot sem ga imel danes sam, morebiti lovci v zalezovanju svojega plena, so jo shodili. 
Strmine
Prečenje, izbira strme poti, ki se je v okljukih vzpenjala sem in tja navzgor. Zdelo se mi je zgolj kot dih časa, ko se je bleda svetloba razlila po gozdu, zastirali so jo debeli sivi oblaki, iz katerih je še pred nekaj urami pršelo. Znova sem se združil s položno potjo, nadaljeval do koče na razglednem parobku, lovci jo imajo menda za svoje zatočišče. 
Lovska koča
Danes tam ni bilo nikogar, samota je polnila okolico. Skozi visoko travo sem stopil na začetek stezice, ki je peljal še naprej. Skrbno sem štel ovinke, na pravem odcepu pokimal resno možicu, ki je kazal, da bo to križišče kar pravšnje, zavoj tu nujen, če hočem priti do cilja. 
Pod oblačnim nebom
Stezica je bila uborna, pa vendarle dobro vidna. Zanesljivo me je pripeljala do uravnave, nad katero je bedela visoka stena. Pod njo pa je luknja spuščala v kratek podzemni rov Medvedove jame. Vsaj tako ji pravijo bolj ali manj vsi, ki sem zahajajo. Mokriška jama je menda uradno ime. 
Sled svetlobe
Ne leži ravno pod Mokrico, pelje pa steza mimo nje prav na ta razgledni balkon nad Kamniško Bistrico. Stopil sem v notranjost. Od kar je nekdo odvrgel kovinsko rešetko, ki je ščitila vhod, v globino, je spet prosto dostopna. Za kaj je bila zapora potrebna mi ni jasno, toda verjetno je razlog za to že bil. 
Vhod v jamo
Pretirano globoka ni, pa tudi kakšnega posebnega okrasja v njej ne najdeš. Medvedi se v njej verjetno ne zadržujejo že dolgo, arheologi pa so zagotovo odnesli vse, kar je bilo vredno ukrasti pozabi. Stopil sem nazaj pod oblačno nebo, usmeril korak navzdol, pot mi je bila znana. 
Kamniti stražar
Raziskovanje naprej navzgor, po neoznačenih poteh, komaj vrednih tega imena, sem prepustil nekim drugim časom. Mimo koče sem stopil po položni poti, bolj je dajala oporo korakom. Dan se je komaj dobro začel, ko sem spet prikorakal do avtomobila. Z občutkom, da sem ga začel res dobro. Kar je seveda več kot prav.
Pogled iz jame

Ni komentarjev:

Objava komentarja