nedelja, 09. september 2018

Krk - srednji del

Severni del Krka je lep. Toda tudi srednji ni od muh. Skriva marsikaj, kar je vredno obiskati. Zatorej sem šel. Da vidim, kar je zanimivega. Še ne poznanega. Ali pa morebiti vrednega novega obiska. Kolo je bilo tudi tokrat moj spremljevalec. Vrtelo se je nad Malinsko, zavijalo proti vasici Poljica, kjer sem zapustil glavno cesto. 
Pred vasjo Poljica
Odbrzel mimo domačinov, ki so pravkar prihajali k maši, nadaljeval po makadamu do Milohnićev, se spustil v Glavotok. Tudi ta kraj mi ni bil neznan, spomini so me preplavili kot valovi nemirnega morja nizko obalo. Ladja se je ravno polnila, mladi so odhajali, izlet, potovanje, življenjska pot. 
Pred odhodom
Valovi so butali ob obalo, tudi sam sem valoval, se znova vzpenjal, na drugi strani spuščal. Do zanimive skale, ki raste iz morja. Zabavnega vprašanja, ki je izvabilo nasmeh na obraz. Pogleda s te nenavadne ladje, počutil sem se kot kapitan, tik preden barkača izgine v nemirno morsko prostranstvo. 
Kamnita barkača
Vrnil sem se v Brzac, kjer so se ljudje zbirali pred cerkvijo, očitno se je pripravljala nedeljska slovesnost. Pred ostanki cerkvice sv. Stošije, do katere sem pripeljal po novem valovanju čez že znani kraj s pomenljivim imenom Vrh, ni čakal nihče. Čisto sam sem jo obiskal, ujetnico vegetacije. 
Brzac
Jo prepustil zelenju in nad mestom Krk vozil naprej, skozi nasade oljk do neskončne morske modrine. Kjer sem se ustavil zgolj na kratko. Da sem zajel sapo in se s postanki ob prepolnih figah vračal proti glavni cesti, Punatu, križevem potu in razgledni ploščadi pri treh križih na koncu te težke poti. 
Na koncu križevega pota
Nato pa ob 45. vzporedniku obrnil. Čakala me je še dolga pot nazaj, vzponi, premagovanje utrujenosti, samega sebe. Čakale so me sanje o toplem morju, soncu, ki izginja nekje za obzorje, rdečici neba. Metri so ostajali za menoj, z vsakim utrujenim kilometrom sem bil bližje domu.
Obrat

Ni komentarjev:

Objavite komentar