sobota, 08. september 2018

Krk - severni del

Krk je vedno lep. Tudi ta vikend sem vedel, da bo tako. Ko sem se na kratko poslovil, zavrtel pedala, se preko hriba po znani poti, komaj vredni tega imena, zavihtel do Solin in bližnjega Klimna. Kjer je svetilnik, ne prav posebej osamljen, ljudje prihajajo in grejo. Kot bi prišli pogledati, kako je na koncu sveta. 
Svetilnik na koncu sveta
Pa danes ni bil pravi dan za takšne misli. Je bil bolj začetek neke zgodbe, zanimive, kot le kaj. Ko sem po postanku za nabiranje menda zdravilnega blata v Slanem odhitel do vasice Rudine, se ob dišečih grmičkih žajblja odpravil v bližnji zaliv. Kraški svet v svoji prvobitnosti, skale, razmetane vse naokoli, škraplje je v njih vgraviral čas. 
Kraški svet
Ostanki hiše, prav v bližini luknje, ki je danes prvovrstna atrakcija. Kdo je nekoč za temi zidovi pletel svoje sanje? Znova na kolesu, nadaljevanje začete zgodbe, iskanje poti proti najbolj severni točki otoka. Malo po svoje, kot vedno. A kaj zato, saj tako najdeš marsikaj. Tudi to, kar sploh ne iščeš. 
Najbolj severna točka
Pa saj točke v resnici ni bilo težko najti, tudi tam skrite škatlice ne. Toda to ni bilo pravo presenečenje. Majhen zalivček, pravšen za skok v vodo, počivanje na obali, lovljenje sončnih žarkov, uživanje v brezdelju, sporočila v daljne kraje. Odločitev, da bo sem še treba priti. Prav kmalu. Obujati nove zgodbe, tiste izpred dni. 
Fulfinum Mirine
Potem pa vračanje. Z obveznim postankom v preteklosti. Fulfinum Mirine, novo povabilo med ostanke zidov, neke zgodbe iz daljne preteklosti. Kjer sem na obali postal zgolj toliko, da sem prisluhnil. In slišal marsikaj. Potem pa že peljal nazaj. Na kosilo, mirno popoldne, večerni sprehod v bližnje Njivice. 
Pri ribiču
Kajti tam je kip ribiča, pri katerem se je treba slikati, tam je sladoled, tam so pogovori, nežno šelestenje besed, ki jih kot liste jeseni odnaša veter. Večer je priplaval izza obzorja, svetloba je ugašala, kot že tolikokrat, kot prav vsak dan.

Ni komentarjev:

Objavite komentar