Mrežce direkt

Odločitve so vedno zanimive. Toliko kot je poti na križišču, toliko možnosti. In kakorkoli se odločimo, vplivamo na celoten potek dogajanja na tem planetu, v celem vesolju. Kot majhna kepa, ki sproži veliki plaz. Današnja odločitev se nam ni zdela tako zelo usodna. Čeprav bomo morebiti nekoč na to gledali drugače. Kdo bi vedel? 

Nov dan

Stopili smo pogledati, kam vodijo sledi. Presenečeni, saj so kazale v smer, ki je nismo bili vajeni. Zato smo stali neodločni. A bila je noč. In ta ima svojo moč. Pot predhodnikov nas je vabila. Na pustolovščino. Doživeti nekaj novega. Iskati zanimive prehode. Ob svitu ugotavljati, kje sploh smo. 

Pot

In smo šli. Skozi gozd, čez cesto, vedno višje. Po strmi sledi, ki na prvi pogled ni obetala kaj dobrega. Kjer se je kakšen korak navzgor nadaljeval navzdol. S kakšno pripombo. Neprimerno. Za neposvečena ušesa. A tako je to. Nekako spada zraven. V moških družbah. 

Videnje

Pot. Se je počasi unesla. Posamezne markacije, gozdna čistina, prvi razgledi. Sedaj smo že vedeli. Odgovor so nam prinesli razgledi, beli vršaci, naši znanci. Sonce je pokukalo izza obzorja, svetloba je narisala sence, čudovite obline. Celo vrtača, le nekaj vdihov pod vrhom, je izgubila enolično belino. 

Upanje

Viharnik tik pod vrhom. Zbir misli, od vetra prebičana usoda. Poglede vse naokoli smo si delili z njim. Kot razigrani otroci smo se veselili na beli kapi, smejali, pozdravljali dan. Mali možic se je smejal z nami. Smuči so zdrsele navzdol, iskale deviškost, risale neko samo svojo črto. Minljivo. 

Nasmejan

Bela pobočja so se iztekla, drevesa so se strnila, zajahali smo divjega bika, pred nami je bil rodeo. Skakanje, ostri zavoji, premetavanje. Vriskanje. Saj ne moreš, da ne bi užival. Dokler se ni vse izteklo. Na cesto. Še malo nižje poseko. Spomenik. Pa ne nam. Ga ne potrebujemo. Smo se smejali, prešerno in razigrano. Kot je edinole prav.

Iskanje

(Spomenik – Mrežce)