Ko nič več ni važno

Dan je ponudil že toliko. Toda nikoli zadovoljen hočem še več. Iztisniti vsebino do konca. Spiti še zadnjo kapljico. Zato grem na pot. Koraki po svežem snegu. Proti potoku. Žilo napajajo skalne špice. Polnijo strugo, spomine, budijo hrepenenje. 

Zamrznjeno gibanje

Hočem pohiteti ob njej. Začutiti surovo moč, ki dere svoji usodi nasproti. Toda tam je znak. Zaprto. Naprej se ne da. Menda. Če nisi prevelik firbec in moraš vedno riniti z glavo naprej. Pa čeprav skozi zid. Zgolj toliko, da vidiš tisto, kar ni vidno vsem. Da je pustolovščina.

Trenutek 

Pod visokimi stenami in zaledenelimi slapovi preseneti konec poti. Ob steni podrto, nadaljevanje na drugi strani potoka. Toda skok bi se končal slabo. Skali, ki bi omogočali prečkanje, sta spolzki in varljivi. V glavi se slikajo možnosti, končajo v mrzli vodi, ena za drugo. Razmišljam, jemljem zalet, obračam. Odnehati, obupati, obrniti? 

Slap

Po nekaj korakih obrat in znova razmišljam, poskušam. Odrešilna zamisel. Seveda, zakaj pa ne. Bosa noga previdno zabrede v vodo. Občutek je dober, nič ni premrzla. Že sem na drugi strani, vzpenjam se naprej, pot okovana v led, ograja daje oporo. Pogled na tisoče kapljic, ki po zaledeneli strugi drvijo v loku navzdol. 

Pršenje

Pršenje je divje, v senčni soteski skrivnostno. Postanek, razmislek, poglobitev. Nikogar ni, sam uživam v trenutku. Ta je le moj. Nato klobasam po drugi poti nazaj. Zaledenela. Korak je previden, išče trdne opore. Na steno je obešena visoka, bela zavesa. Ostre čipke grozeče visijo pripete na nevidno podlogo. 

Zavesa

Zadnji vzpon, sledi. Drobim navzdol. Kamenje se kotali, spodrsne, negotovo. Kot bi gledal lastno življenje. V mislih strumni korak, toda noge se zvijajo, spodnaša jih, drsi. Iščeš oporo, pomoč. Žalostni klovn. Smeh, sramežljiva rdečica. Dokler se ne ozreš nazaj. Potem ni nič več važno.

Nič več ni važno

(Gozd Martuljek – Spodnji Martuljški slap)