Megle

V trenutku, ko me obda tema, zaškreblja po strehi. Kaplje napovedujejo turoben dan. Misel je kratka. Na pustim se odgnati, stopim na pot. Sledim sebi, spominom, sanjam. Žarku svetlobe, ki tipa skozi črnino. 

Tipanje

Visoko pod stenami se sliši glasno rukanje. Še nekdo, ki ne more spati. Mimo hiš nesrečnega slovesa stopam po cesti, poti, stezi. Pred menoj zid, nenavadno ime. Taška. Vzpenjam se, kamen je hladan. Mokrota drsi. Previdno. 

Sedlo

V votlini ni časa za počitek, segam proti nebu, dvigujem se k nevidnim zvezdam. Doseže me glas iz doline, dan se plazi izza obzorja. Ne vidim ga, skritega za meglo, zgolj slutim. Pod sedlom vidim. Luč, ki se prebija skozi belino. Odhitim naprej. 

Streha

Samota se je zagrizla v mojo dušo. Stopinje budijo upanje. Prazno. Izgubljen sredi beline blodim iščoč davno izgubljeno. Bistvo. Samega sebe. Mehko zeleno preprogo zamenjajo ostre skale. Veter se zaganja čez vrh, ko me pot premetava sem ter tja. 

Zmaj

Zadovoljstvo prvenstva, postanem. Pogled drsi čez pečine in izginja v belih koprenah. Slutnja svetlobe kmalu izgine. Hlad. Stisnem se v zavetje, zgolj za trenutek. Nato tresočih rok hitim navzdol. 

Razgledi?

Prva mimobežna srečanja. Pozdravi. Vedno isto vprašanje, novo razočaranje. Srečno. Stoječ na poti se izgubljam, novi nasmehi, presenečenje. Veselo, pa vseeno nekoliko kislo. Že veva, zakaj. Neizgovorjene besede ostanejo v zraku. Slovo. 

Srečanje

Megle zastirajo pogled. Previdno spuščanje, na kamnih drsi. Koraki hitijo, na razcepu zavijem na drugo pot. Manj strma, preskakuje grape. Pokažejo se gozdovi, travniki. Pokaže se jasnina. Vleče me navzdol, toda sprašujem se, kaj sem pustil za seboj. 

Pot

Razpet med obvezo in hrepenenjem, stopam v edino mogočo smer. Nočne sence so dobile obraze. Ni več strašljivosti, zgolj prijazno kimanje. Saj se poznamo, pomaham in zažvižgam še zadnji napev. 

Dolina

(Suhadolnik – Grintavec)