Dol in gor in še marsikaj vmes...

Temni oblaki niso obetali dobrega. Vendar sem zaupal vremenski napovedi. In se spustil navzdol. Zabavno. Po navadi vedno začneš v nasprotni smeri. Pa kaj. Spremembe so dobrodošle. 

Kranjski Rak in pogled proti Planinam

Veter ni dolgo žvižgal okoli ušes, že so se stvari postavile pokonci v drugo smer. Mraza nisem več čutil. Prvi razgledi. Proti Planinam. Prevalil sem se čez sedlo in na drugi strani drvel navzdol. Višina, ki sem jo pridobil malo prej, je kopnela kot sneg, ki ga oblizne topli jezik pomladi. 

Žagerski mlin

Postanek pri mlinu. Zapuščenem. Voda je brizgala mimo mlinskih koles in se izgubljala v potoku. Čutil sem žalost, ki je dehtela iz grape. Odhitel sem proč, danes ni bil dan za temne misli. Vijugal sem po dolini, odbrzel mimo ljudi, ki so stopali proti cerkvi in v soteski, ob Savinji, naredil postanek. Igla. 

Igla

Kljub strahu pred hudo deklico, ki jo je zadevala v dolino, sem se odločil, da se ustavim. Toliko, da sem pogledal k presihajočemu studencu in se šel prepričat, če ima igla tudi uho. Potem pa že bežal nazaj. Ljudje so pri Lovrencu še molili, kraj je bil miren. Le nekaj mladcev je sledilo zgledu očakov in namesto ponižnega klečanja raje paberkovalo v lokalni gostilni. 

Luče

Koga so obirali, ne vem, sem bil prehitro mimo. Ob reki sem vijugal sem in tja, gor in dol, pa ne pretirano. Tako, ravno prav. Jutro se je počasi poslavljalo. Dežja ni prineslo, napoved je bila torej točna. Pogledi proti Raduhi, potem pa že iskanje odcepov. Za pravo smer. Do gaug. 

Gauge

V Homu stojijo. Nekoč v opomin, danes zgolj še ena turistična znamenitost. Čeprav naj bi na njih nikogar ne obesili, zbujajo nelagodje. Kako tenka je črta med bivanjem in pozabljenjem. Brez postanka pri Mohorju in Fortunatu ni šlo. 

Pri sv. Mohorju in Fortunatu

Cerkev je bila samotna, nedeljski molivci so že odšli domov. Ali pa sploh še niso prispeli. Nisem vedel, ugotavljal pa tudi ne. Raje sem se pokrižal za srečen vzpon in se po nekaj mirnih kilometrih skozi dolino zagnal v breg. Hitrosti ni bilo več nobene, čas je tekel. 

Nazaj proti Črnivcu

Minute za premislek. Odločitve. Nekatere sprejete, druge prelomljene že z zadnjimi obrati zobnika na sedlu. Temni oblaki so še vedno viseli na nebu. Sedaj so bili dobrodošli prijatelji. 

(Črnivec-Kranjski Rak-Luče-Igla-Luče-Ljubno-Gornji Grad-Črnivec)