Finito

Po tem, ko sva večer prej z Borutom ugotovila, da so razmere še kar užitne, sem sklenil naslednje jutro ponoviti vse skupaj. Je treba le kovati železo, dokler je vroče. Računal sem sicer, da bo nočni mraz naredil svoje in bo zaradi tega smuka, bolje rečeno pluženje po pomrznjenem snegu, bolj rodeo kot pravi užitek. A vendarle se dnevi letošnje že tako precej uborne sezone iztekajo, zato je treba izkoristiti, kar še ponuja.

Jutro

Ko sem zjutraj pripeljal na Ljubelj, sta bila pred menoj zgolj dva avtomobila. Pa nisem bil preveč zgoden. Sonce je že svetilo na vrhove nad Zelenico, ko sem po uborni snežni odeji stopal navzgor. Kot sem predvideval, je bila od prejšnjega večera edina sprememba zgolj to, da sneg ni bil povsem premočen, temveč pomrznjen. 

Srna

Pred s kamni posuto prvo strmino sem obstal in opazoval srno. Obirala je uborne poganjke na grmovju. Ko me je zaslišala, se je počasi umaknila desno, do manjše kotanje, kjer je nadaljevala z zajtrkom. Nič ni hitela, ji je bilo že jasno, da norenje odnaša potrebno življenjsko energijo. Prav tisto, ki lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. 

Meglice pred Spodnjim plotom

Rahle meglice, ki so ovijale Spodnji plot, so se počasi razkadile, rodil se je lep, sončen dan. Šel sem po servisni poti, mimo Zelenice, pod Trianglom ugotavljal, da bi šlo lažje s srenači. A kaj, ko jih na okovje, ki ga imam na makadamkah, nisem znal nastaviti. Po kakšnih petih minutah sem imel vsega skupaj zadosti. 

Vzhod

Nadaljeval sem brez njim, visel malo več na rokah, pa je šlo. Vse do vrha. Tam sem poleg sonca, lepih razgledov, dočakal možakarja, ki je prav tako to jutro lovil sonce. Poklepetala sva, o tem in onem, potem sem odsmučal navzdol. Strmo pobočje nad Zelenico je bilo edino mesto, kjer sem se malo pobijal. 

Triangel

Potem pa je bilo do parkirišča poteptano, za širino teptalnega stroja. In prav do tam se je dalo pripeljati, malo na silo v zadnjem delu, pa vendarle brez težav s smučmi, ki jih ni pretirano škoda. Toda pogled nazaj na spodnje pobočje nekdanjega smučišča je povedal vse. Sedaj je pa res … vsaj zame … finito.

Finito

Triangel je spet aktualen

Dobra dva dni prej je padel sneg. Toliko, da so nekateri spet vriskali s pobočij okoli Zelenice. Tudi Tomaž, ki seveda ni zdržal, da ne bi ob prvi priliki šibal navzgor. Smuke ni ravno pohvalil, zato nisem tiščal za vsako ceno na Gorenjsko. V petek pa sem tako ali tako moral tja, zatorej me je spremljanje kamer, ki so kazale še vedno povsem belo pobočje, premamilo. 

Komaj še užitno

Borut je sicer moral najprej dobiti dovoljenje doma, ko mu je to uspelo, je prikimal, da bi šel zraven. Saj Triangel je povsem primeren cilj za zaključek sezone. Ko sva parkirala na Ljubelju, prav hude gneče ni bilo. Čeprav sva na smuči stopila le nekaj metrov od avtomobila, so pobočja kazala že precej klavrn obraz. 

Malo boljše nadaljevanje

Snega je bilo bolj za vzorec kot resno smučarijo, tudi prva strmina je bila videti čisto kamnita. Nič mi ni bilo žal, da imam makadamke. Lepo zložno sva se vzpenjala, sledeč dobri pristopni smučini, in po pogledu na splazena pobočja pod Spodnjim plotom zavila na servisno pot. Sredi nje je bila vendarle velika plazovina, predhodniki so jo prebili na levi strani. 

Plazovina na servisni poti

Pod Šentancem se je Borutu spuntal pes, nekako ga je še prepričal, da je precej rahitično zagrizel in nadaljevala sva z vzpenjanjem. Pod Zelenico mu je poslušnost odpovedal že drugič, ni se trudil s prepričevanjem ali uporabo lepilnega traku. Smuči je naložil na nahrbtnik in neprostovoljno začel luknjati snežno pobočje mimo koče proti Trianglu. 

Triangel ima še malo sonca

Meni je šlo dobro, brez težav sem se vzpenjal proti vrhu, tam za mišji repek ujel še nekaj sončnih žarkov, ki so posvetili skozi oblake na zahodu. Borut je z razumljivo zamudo prišel za menoj, nazdravila sva uspehu, vzponu, zaključku sezone. Potem pa odpeljala navzdol. Smuka sicer ni bila neki presežek, pa vendarle je šlo kar v redu. Sneg je bil v največji meri dokaj težak. 

Dan se poslavlja

Vseeno sem nad Zelenico ujel nekaj zavojev po nedotaknjenem celcu, potem pa sledil Borutu v prečki. Nad plazom sva sicer malo razmišljala, potem pa odpeljala po poteptani servisni poti. Pod kočo Vrtača je bilo že nekaj kopnin, od prelomnice navzdol pa je bilo vse skupaj podobno prebijanju skozi minsko polje. Vendarle pa večjih poškodb smuči ni bilo, sva zadovoljno ugotavljala ob pivu na parkirišču.

Borut med smuko

Kranjska reber

Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mahnil sem jo v Kamnik, do Malega gradu, odkrival legendo o Veroniki. Potem pa stopal skozi industrijsko cono, kjer je nekoč stala smodnišnica, še naprej skozi gozd, ob objektih, ki so bili zaradi možnosti eksplozije postavljeni precej narazen. Na robu nekoč zaprtega prostora sem našel Rubikovo kocko in jo uspešno sestavil. 

Čudne živali sredi Kamnika

Spustil sem se do glavne ceste, kjer me je kmalu pobral Jure. Odpeljala sva se do Črnivca, nad njim še malo višje po makadamski cesti, parkirala v bližini prve škatlice. Težav z najdbo ni bilo, že sva bila vpisana, hodila od ene do druge proti vrhu Kranjske rebri. Ena škatlica je bila v bližini izvira, do druge se je bilo treba dvigniti na drevesu. 

Megleni gozd

Prišla sva do travnika, jezerce sredi njega je bilo zamrznjeno. Pod vrhom sva izračunala, kje bo treba pogledati za bonus. Izračun je bil pravilen, najdba malo kasneje na veliki skali hitra. A še prej sva se ustavila na vrhu, da je Jure odtisnil žig v svojo knjižico, malo obžalovala, da so se vlekle megle in večinoma zakrivale razgled proti dolini, na sosednje griče. 

Kranjska reber

Še spust do Kašne planine, potem pa po krajšem razmisleku obrat in čez vrh nazaj v smeri izhodišča. Da vsaj malo hodiva, ko sva se že prej zapeljala malo nad sedlo. Pa saj sva dodatnih sto višincev ob klepetu prehodila, kot bi mignil. Prav tako pa tudi spust nazaj do avtomobila. Zapeljala sva do svetega Ahaca, se prestavila na drugo stran doline. 

Vrh

Mimo cerkve svete Ane v Gozdu sva pripeljala pod Vovar. Najprej sva bila navdušena nad smernimi tablicami, vendar se je desna pot začela izgubljati, markacije so silile v pobočje, kjer je pred nama hodila le kakšna gorska koza. Nisva vedela, ali se je kdo hecal, ali je šlo zgolj za učno uro nadobudnega markacista začetnika. 

Sveti Ahac

Kakorkoli. Grizla sva kolena po strmem, z listjem posutem pobočju, vse do vrha. Neke vrste mini Aljaževega stolpa, samopostrežnega bara z zvončkom, malo proč prav načičkanega kotička z vsem, kar se je očitno nekomu valjalo doma. Pokvarjeno uro, nekaj figurami, plastičnimi pirhi … ni da ni. Navzdol sva šla po bosonogi poti, a kar s čevlji na nogah. 

Strma "pot"

Pot je bila dosti bolj uhojena kot tista, po kateri sva se vzpela. Skozi Brezje nad Kamnikom sva se odpeljala navzdol v Mekinje, do škatlice posvečene precej arhaični igrici in še enkrat Rubikove kocke. Kjer Jure še ni bil. Lepo dopoldne je bilo, toda mene je čakalo praznovanje rojstnega dne, zato sva se tam nad samostanom v Mekinjah poslovila, odpeljala vsak v svojo smer.

Vovar